Na področju današnje zvezne dežele Štajerske je slovansko prebivalstvo – razen teh omenjenih območij na južnem Štajerskem – prevzelo nemški jezik, tako da se je v 12. stoletju razvijala današnja jezikovna meja s svojimi značilnostmi. Sledi slovanske naselitve najdemo še danes v vseh predelih Štajerske. Na to kažejo številna imena krajev in rek, npr. Graz (od slovenskega „gradec“, majhen grad). Do visokega srednjega veka je živelo v dolini reke Mürz in v gornji dolini reke Mure slovansko prebivalstvo. Še na začetku 19. stoletja, ko je večina prebivalstva delala na kmetiji, je bilo vseeno, kateri jezik si govoril. Ljudje so govorili jezik, ki so ga slišali in govorili doma, torej slovenščino ali nemščino ali oboje. Jezik, ki so ga govorili, ni bil vzrok, da so bili zapostavljeni. Z uvodom občne šolske obveznosti je nenadoma začel obstajati tudi učni jezik. Za socialno napredovanje v državnem aparatu ali v drugih področjih javnosti ali gospodarstva je bilo treba znati nemščino. Nacionalne struje so od prebivalstva zahtevale odločitev za eno ali drugo materinščino. Zagovorniki nemškega ali slovenskega jezika so se trudili potegniti jezikovno mejo skozi vojvodino Štajersko. Vendar ta meja ni bila nikoli ostra, ampak je vedno ostal pas jezikovno mešanega območja. Čeprav so štajerski Slovenci izrecno zapisani v Avstrijski državni pogodbi iz leta 1955, ki je temelj našega obstoja in delovanja, je dežela Štajerska zanikala njihov obstoj in jih ni podprla ne na področju šolstva ne na cerkvenem področju.