Po prihodu se je pričelo klasično slovensko navijanje Kdor ne skače, ni Sloven'c, hrvaški odgovor pa je bil enoten Ubi, ubi Janeza, a je počasi mutiral v skandiranje Ko ne skače, pravoslavac in poskakovanje na tribunah. Nekje vmes se je pričelo najslabše medsebojno srečanje teh dveh reprezentanc, dogajanje na igrišču pa je zaradi apatičnosti kvazimojstrov, ki so igrali v skladu z vremenom (hladno in brezupno) le še poživilo žur na tribunah. Eno največjih organizacijskih napak zadnjih let so si domačini privoščili s tem, da so gostujoče navijače razporedili nad svoje, na vrh zahodne tribune. Na robu južne so po približno 25 minutah srečanja namesto že videne domače zastave in megašahovnice raztegnili prvi bojni plen, slovensko trobojnico, ki je kmalu izginila v zubljih. Na vzhodu se ji je pridružila še ena, končala je enako. Po prižiganju so gostje začeli navijati Gremo, Slovenci, nato pa je odgovorila vsa hrvaška združena sila. Jug: »Ubiii …« Vzhod prevzame: »Janezaaa ...« Pa spet jug: »Ubiii …« Treba je povedati, da je učinek dveh tribun v živo precej močnejši od televizijskega zvoka.