Zagorica Zagorica je zaselek Vrzdenca, vzhodno od njega. Ob lepi, zdaj asfaltirani cesti stoji nekaj hiš, mogoče deset, skoraj vse s travniki in njivami. Ponekod je mogoče videti staro, prazno hišo, prazen hlev in kozolec. Od tod je širok razgled na del Ljubljanskega barja. Čez in čez je videti temno zeleno koruzo in gosto travo. Ob močnem deževju se Šujica še vedno rada razlije čez polje. Včasih so na vodi plavale kopice sena, vedno od zahoda proti vzhodu. Nekoč so pisatelji pisali o dišečih kopicah, ki jih dandanes skoraj ni več videti, o ljubezni … Čez leta bomo morda brali: »… srečala in objela sta se ob širokih senenih balah za vasjo …« Lorančkova kmetija Lorančkova kmetija je z rahlim bregom nagnjena proti soncu. Tam še vedno stoji nekdanja hiša, stara sto pet let, obnovljena in lepa, med vojno pa požgana in oropana. Pokrita je bila s slamo. Slamnate strehe se še dandanes zdijo lepe kot ptičja gnezda. Bile so strme in so hiše varovale pred dežjem in snegom. Poleg stoji star hlev, nekaj let v njem ni več živali. Spodaj je še »šupa« z listjem, zgoraj senik in pod, kjer so še dolgo po vojni mlatili s cepci, vejali žito, mleli proso. V podu še stoji slamoreznica, že dolgo pozabljena, odkar so govedu nehali dajati rezanico. Ko gre popotnik mimo, mora opaziti lepo zložena drva, le da ne ve, kako težko je bilo sekati in spraviti bukova, hrastova in gabrova debla s strmega, daljnega brega. Delo od jutra do večera Živijo precej »po starem«, bi nekateri rekli danes. Plina in kurilnega olja ne marajo, televizije tudi ne. Prašička redijo vse leto. Mleko imajo doma, jajca tudi. Kruh pečejo doma iz svoje pšenice. Poberejo vsa jabolka in hruške, še drobnico. Čez zimo skuhajo žganje za druge. Lahko ga prodajo, ker diši. Prodajajo tudi med. Janeza poznajo po čebelah in medu. Veliko ve in rad svetuje. Daleč naokrog ni videti tako lepih, dolgih njiv z zlatim žitom, ki valovi in šumi. Pšenico in ječmen sejejo vsako leto. Pospravijo seno, deteljo s stroji kot drugi kmetje. Še vedno rabijo srp, koso, vile. Ne delajo senenih bal. Janez še ni bil poročen, ko je mamo kap. Sedem dolgih let je ostala v postelji, nebogljena kot dojenček. Takrat še ni bilo patronažnih sester, tudi pralnih strojev ne. S sestro sta skrbela zanjo. Eden je hodil v službo dopoldne, drugi popoldne. Zaslužita nebesa brez vic in spovednic. Tako bi rekel pokojni pol-