Da Samoo radi z rajem primerjajo, je pravzaprav čudno, kajti najprej je bil pekel. Morje je otoke izbruhalo v dimu in ognju in bržkone je tudi po žveplu zasmrdelo. Zato bi bilo bolj prav, ko bi reč mladi ljubezni priglihali - raj in pekel. Pred devetdesetimi leti je še poslednjič bruhnilo - do nadaljnjega zadnjič - in bruhalo je šest let. Šli smo pogledat tja gor, kjer je krater Matavanu. Bilo je precej pustolovsko in mali džip je bolj plezal kot vozil. Potem smo šli peš skozi deževni gozd, komaj vidna steza, ki jo čez noč zarastejo ovijalke, rastlinstvo in rožarstvo iz botaničnega vrta, tukaj podivjano, čez pot ležijo podrta mahovnata debla in ni nas strah, ko brodimo do kolen med suličastimi listi in gosto travo, kajti na otokih ni nič takega, kar bi nas lahko ogrožalo. Ni strupenih kač, ni strupenih pajkov, ni nobene velike mesojede živali - največji mesojedec je človek - še divjih svinj, ki se klatijo po Fidžijskih gozdovih ni, pa čeprav so tudi tam velike kot povprečni evropski odojek. Bojda bi nam bila lahko nevarna neka vrsta stonoge, ki živi v pesku, ampak tudi o njej nam nihče ni znal povedati nič natančnega, ker je nobeden od informatorjem še ni videl na lastne oči. Zato je pot po samoških džunglah pravi užitek - videti je nevarno, obenem pa veš, da to ni. In človek se počuti zelo pogumnega, ne da bi ga to kaj stalo.