Najprej je bilo treba ugotoviti, ali je verižna reakcija sploh mogoča. V ta namen je Enrico Fermi v spodnjem delu pokritega stadiona v Chicagu ob tesnem Szilardovem sodelovanju dal zgraditi reaktor. Sestavljen je bil iz grafitnih opek izredne čistote, vmes pa so bili na strateških mestih v gosti mreži razporejeni približno okrogli kosi urana. Namen grafita je bil, upočasniti nevtrone, ki jih ob razcepu izseva uran. Vsega skupaj so v 6,18 m visoko sploščeno kroglo s premerom 7,76 m zložili kar 349,7 t grafita, 36,55 t uranovega oksida in 5,624 t kovinskega urana. Po večmesečnem truda polnem in zelo umazanem delu, saj so bili vsi črni od grafita, so decembra 1942 naposled dosegli zelo rahlo nadkritičnost reaktorja. To je pomenilo, da se je število nevtronov v njem začelo povečevati samo od sebe in bi se vsaki dve minuti podvojilo. Če bi reaktor prepustili samemu sebi, bi se v eni uri v njem sprostila moč približno milijon kilovatov. Že veliko prej pa bi njegovo sevanje ubilo vse ljudi v prostoru in reaktor, ki ga ne bi kakor koli hladili, bi se zaradi silne vročine stalil. (Nekaj podobnega se je precej pozneje zgodilo v Černobilu).