Slovenski gospodarski razvoj še vedno temelji predvsem na uspešnosti nekaterih velikih podjetij (Lek, Krka, Gorenje, Mercator, Merkur, Droga, Kolinska...) od katerih so preko podizvajalskih poslov odvisna tudi manjša podjetja. Razprava o različnih vidikih prodaje slovenskih » blue chipov « je tako razumljiva. Večina panog na področju EU dobiva oligopolno tržno strukturo. To pomeni, da jih na globalni ravni obvladuje nekaj največjih multinacionalk. Zato ni presenetljivo, da so najuspešnejša slovenska podjetja atraktivne tarče za prevzem. Slovenija sicer v mednarodni javnosti uživa sloves neprijaznega okolja do tujih investitorjev. Osebno se mi to ne zdi problematično. Na nekaterih mednarodnih konferencah, ki sem se jih udeležil in na katerih smo obravnavali razvoj gospodarstev v tranziciji, sem v razpravi opazil, da nas na zahodu pogosto obravnavajo v paketu z drugimi vzhodnoevropskimi državami v tranziciji. V najboljšem primeru nas primerjajo s Češko, Poljsko ali Madžarsko, v tistem slabšem pa nas paketno obravnavajo z ostalimi manj razvitimi državami. Osnovna teza mnogih tujih strokovnjakov je, da so tuje neposredne naložbe za države v tranziciji edini ali pa predvsem najhitrejši način izhoda iz relativne gospodarske nerazvitosti. Slovenija je seveda poseben primer. Ob začetku tranzicije smo bili relativno najbolj razvito gospodarstvo v tranziciji. Managerji slovenskih podjetij so uspešno izvedli proces strateškega prestrukturiranja poslovanja in nadomestili izgubo nekdanjega jugoslovanskega trga z zahtevnimi trgi EU. Nekatera najuspešnejša velika slovenska podjetja (» blue chipi «) dokazujejo, da so še vedno sposobna samostojno konkurirati velikim multinacionalkam na najzahtevnejših trgih. Tuji investitorji se bodo zato morali navaditi, da kupovanje podjetja v Moldaviji ali Ukrajini ni isto kot prevzem podjetja v Sloveniji. Če je tako na primer belgijski Interbrew relativno poceni in brez prevzemnih naprezanj prevzel nekatere pivovarne na Balkanu, se mu je v Sloveniji zataknilo. Razlog je preprost. Soočil se je s konkurenčno ponudbo domače Pivovarne Laško in dobil prevzemno lekcijo. Najprej mu ni uspelo pridobiti večinskega deleža v Unionu, nato pa je kar po vrsti izgubljal pravne bitke. V odnosih z javnostjo pa se je začel obnašati kot zmedeni slonček v trgovini s porcelanom. Konkurenčna tekma za prevzem uspešnih podjetij je za razvita gospodarstva nekaj povsem normalnega, za gospodarstva v tranziciji pa prej izjema kot pravilo. Tuji analitiki pogosto pričakujejo, da bodo domača lokalna slovenska podjetja pričakala tuje prevzemnike kot rešitelje z odprtimi rokami. Pri tem pozabljajo, da je slovensko gospodarstvo že v tem trenutku bolj razvito kot najmanj razvita gospodarstva na področju EU, ne glede na to, da so bila slednja v preteklosti deležna velike razvojne pomoči iz skupne evropske blagajne.