»Ahmadinedžad ni sesul Hatamijevega projekta reforme civilne družbe z verskimi argumenti,« je preroško rekel leto dni pred volitvami. »Tudi Hatami je vernik. Hatamijev projekt organizacije civilne družbe se je ukvarjal s problemom prerazporeditve politične moči. Načrtoval je politične reforme. Ne tako radikalne, kot smo si jih želeli mi, vendar dovolj globoke. Bolj liberalen tisk, manj omejitev za ženske, vsaj nekoliko bolj pluralen politični prostor. Reforme so propadle, ker se je šiitski kler ustrašil, da bo izgubil vpliv. Ampak ne vpliva na duše. Politične reforme bi ogrozile ekonomske korporacije v lasti klera, ki so jih ustanovili med revolucijo s podržavljenjem šahovega premoženja. Verska oblast zagotavlja nadzor nad državnimi financami. Ta strah je pokopal Hatamijeve reforme. S tem bi odletela tudi ideologija, ki oboje opravičuje kot božjo voljo. V Mašadu ne bi imeli več neskončnih sredstev za graditev svetišč in upravljanje karitativnih institucij, skozi katere se pretaka kapital, ki ga nadzoruje kler. Ahmadinedžad je nastopil s programom redistribucije bogastva in s tem zagrabil domišljijo volilcev. Obljubljal je gospodarske reforme in blagostanje. Zvenelo je sijajno. Ampak realiziral ni niti enega od gospodarskih ciljev svoje vlade. Zdaj živimo slabše kot kadar koli prej. Iran leži na nafti, bencin pa je racioniran in ga kupujemo na bone. Inflacija se povečuje v fantastičnih številkah, gospodarstvo stagnira. Ker mu je ekonomski program propadel na vsej črti, se je spomnil uporabiti karto razvoja atomskega orožja. Iran predstavlja kot ogroženo državo, zato lahko kler poostruje verske prepovedi in ohranja zunanjo podobo pobožne države.«