Žal bodo teme povezane z zaostrenimi gospodarskimi razmerami v Sloveniji in Evropi kraljevale na naslovnicah večine časopisov še kar nekaj časa. Hoteli ali ne je to najpomembnejša mednarodna, nacionalna in lokalna tema, ki pušča posledice na vseh segmentih našega žiPiše: vljenja. Težko bi pred časom mag. Andrej Vizjak, verjeli, da se lahko praktičposlanec v DZ no čez noč spremenijo razmere, ko iz visoke gospodarske rasti, živahnih investicij, visoke domače zasebne potrošnje, preidemo v krizne razmere, ko so številni že izgubili službo, drugim to grozi, gospodarstvo stagnira, že planirane investicije so ogrožene, vsepovsod naj bi omejili rast ali celo znižali plače. Angleška kraljica je ob tem dejala: »Če je kriza tako velika, kako to, da je nihče ni pravočasno opazil?« Naloga držav (še zlasti vlad) in gospodarskih subjektov je, da čim prej najdejo in odpravijo vzroke za nastale razmere, sočasno pa, kar se da hitro in učinkovito, preprečujejo negativne posledice krize na delovanje gospodarstva in življenje ljudi. Univerzalnih rešitev ni, zato se države vsaka po svoje lotevajo ukrepov za blažitev posledic kreditnega krča in praktično zaustavljene gospodarske rasti. Vzroki za finančno in gospodarsko krizo niso nastali v Sloveniji, zato jih mi ne moremo odpraviti in s tem rešiti situacijo. V zadnjih mesecih preteklega leta, ko smo tudi v Sloveniji zaznali prve znake gospodarske krize, smo imeli na voljo dva možna pristopa. Prvič: z močnim in hitrim paketom protikriznih ukrepov davčno in administrativno razbremeniti gospodarstvo, ki je še v razmeroma dobri kondiciji. S tem bi gospodarstvu zagotovili denar in razmere, da kljub zaostrenim razmeram nadaljuje z naložbami in razvojem, ki omogočajo ne le preživetje, temveč v določenih podjetjih tudi prestrukturiranje, kjer podjetja nadomestijo neperspektivne proizvodne programe z novimi dolgoročno vzdržnimi. Številne uspešne multinacionalke so se najbolj razvile prav v kriznih časih, zato verjamem, da bi pravočasno davčno razbremenitev in spodbujanje naložb v marsikaterem slovenskem podjetju znali izkoristiti kot priložnost za razvoj. Tako bi lahko zlasti med malimi in srednje velikimi podjetji z novimi programi ustvarili kar nekaj perspektivnih delovnih mest. Nekaterim podjetjem, ki so preveč vezana samo na en tip izdelkov in le določen trg in ki nimajo sredstev za prestrukturiranje, bi država preko državnih pomoči pomagala, da izluščijo zdrava proizvodna jedra in v zmanjšani obliki preživijo. In drugi pristop: vlada situacijo prepusti toku dogodkov in počasi glede na situacijo sprejema ukrepe. Ti so zaradi slabšanja situacije vse manj razvojni in vse bolj namenjeni blažitvi socialnih posledic gospodarske krize ter so usmerjeni v neselektivno ohranjanje delovnih mest tudi v dolgoročno neperspektivnih programih. Menim, da je prvi pristop ustrezen, žal pa odgovorni niso šli po tej poti. Odhajajoča vlada, v kateri sem bil gospodarski minister, je že lani jeseni predlagala močan paket ukrepov, katerega bistvo je bila davčna razbremenitev gospodarstva (znižanje splošne stopnje davka od dohodka pravnih oseb za 2 odstotni točki, iz 20 % na 18 %), uvedba po višini neomejene 30 % investicijske davčne olajšave za podjetja in samostojne podjetnike, dvig davčne olajšave za raziskave in razvoj za 20 %, skrajšanje plačilnih rokov države iz 60 dni na 15 dni, skrajšanje roka vračila preplačanega DDV iz 60 na 7 dni in drugo. Pomembno je, da bi davčna razbremenitev veljala že za leto 2008, ko je večina podjetij še poslovala uspešno in bi denar, ki bi jim ostal z davčno razbremenitvijo in investicijskimi olajšavami, lahko namenili za nove razvojne projekte ali prestrukturiranje ter odpiranje novih delovnih mest. Te ukrepe sta podpirali tako Gospodarska kot Obrtno-podjetniška zbornica. Namesto tega je koalicija sprejela zakon o subvencioniranju polnega delovnega časa, ki ni bil usklajen ne s sindikati in tudi ne z gospodarstvom. Pomanjkljivosti tega zakona se že kažejo, saj podjetja, ki so se odločila za takšno subvencioniranje delovnega časa, ne bi smela odpuščati, pa to kljub temu na prikrit način počnejo. Veliko je torej že zamujenega. Žal bodo te zamujene priložnosti plačali (kot vedno) najšibkejši, to so delavci v gospodarstvu. Po ocenah strokovnjakov zgubljamo v Sloveniji dnevno med 200 in 300 delovnih mest, ker smo se preveč prepustili toku dogodkov in nismo pravočasno ukrepali. Partnerstvo med opozicijo in koalicijo pri ukrepih, povezanih z blažitvijo posledic gospodarske in finančne krize, je namenjeno strnitvi moči, idej in energije vseh političnih akterjev, da bi bilo v prihodnje takšnih zamujenih priložnosti čim manj.