Bovško, Kobariško, Tolminsko, Bohinjski kot. Tu so se v nedeljo štiri minute pred eno popoldne najbolj zatresla tla zaradi sunka, ki se je z močjo 5,5 po Richterjevi lestvici sprožil nekje od petnajst do osemnajst kilometrov proti notranjosti Zemlje na območju 1802 metra visokega Hudega vrha jugozahodno od doline Lepene. Čutili so ga po vsej Sloveniji, v večjem delu Avstrije, v Italiji do Milana in celo na Bavarskem. Pa v Javorci, še više gor po Tolminki, naprej od Tolminskih korit. Do cerkvice svetega Duha, z lično modro belo secesijsko notranjščino, ki so jo leta 1916 zgradili avstrijski vojaki, vodi ozka in ovinkasta makadamska cesta, pod katero tečejo hudourniki in na kateri je včasih še maja led. Do torka po potresu so kamenje, ki je nanjo popadalo s strmega pobočja, že porinili na stran. Cerkve sunek ni podrl, le zvonik je sedaj, če dobro pogledaš, nekoliko nagnjen v levo. Zato pa na poti do nje zevajo dolge razpoke, stopnišče je okrušeno, z obzidja so se odlomili celi kosi kamnite ograje in zgrmeli po pobočju, dokler jih ni zadržalo drevje. Tudi na potko, ki od cerkve vodi navzgor do domačije, se je usulo kamenje in zemlja. Ob hiši pa razdejanje. Kar je ostalo od zgradbe, izgleda tako majavo in vegasto, da se ji človek ne bi približal niti na deset metrov. Dimnik je v enem kosu padel s strehe, zazidano okno je odstopilo za deset centimetrov, okenski okvirji v spodnji sobi so se skrivenčili, šipe popokale, pročelje so kot pajkova mreža prepletle razpoke. Gospodarsko poslopje na levi strani se je popolnoma sesulo, od sprednjega dela ni ostalo nič drugega kot le kup kamenja, peska, lesa in lesonitnih plošč, ki so bile nekoč streha. V notranjščini hiše je iz zidov vrglo vso električno napeljavo, tla in stene so popokane, omet je odpadel, krušna peč v izbi se je popolnoma podrla, na steni pa še vedno visijo podobe Jezusa in Marije. V torek dopoldne je po gospodarico, šestinsedemdesetletno Mico Gregorčič, prišla njena nečakinja Marinka Kenda iz abč, da jo odpelje k sebi. Pa jo je bilo treba čakati. Mica je v prvem nadstropju hiše, ki se je še vedno potresavala kot žolica, pospravljala svoje stvari. "Samo boguvi so ostali celi," je rekla. V sobi, kjer ima gorečke v keramičnih loncih spravljene za čez zimo, je s tal, polnih ometa in razbitih predmetov, pobirala božje kipce. Mica je čvrsta gospa z gostimi sivimi lasmi. V hiši pod Javorco je živela z bratoma in ko je še Viktorja lani kap, je ostala sama. "Pravi garač je bil, Viktor, vse je sam delal," je rekel Polde in pomignil proti hiši. Polde je doma s Tabora v Savinjski dolini, veliko je hodil po tolminskih hribih in se skoraj vsak mesec ustavil na domačiji in pomagal pri delu. "V taki strmini je imel travnik, da sva si morala natakniti dereze, ko sva kosila." Mice še vedno ni bilo iz hiše; s pobočja hriba na drugi strani Tolminke je kamenje še vedno drselo v dolino. "Dobra ženska je," je rekel Polde, "nikomur ni ničesa odrekla." Pri Mici že od lanskega oktobra živita Janez Saksida in Zlata Dragojevič z Jesenic. "Pivo sva nosila na Triglav in toliko zaslužila, da sva šla na počitnice na Primorsko," je povedala Zlata. "Kakšen teden sva bivakirala po teh hribih, avgusta sva potem prišla do nje, ko je imela ravno seno zunaj. Bajto iščeva, sva rekla, kaj bosta iskala, nama je odgovorila, tu ostanita. Pa sva." In še bosta, pravita oba, njuno življenje je zdaj tam. "Spalne vreče imava, pa še njivo in to je vse, kar rabiva." Krave so po potresu spravili na planino, koze in kokoši so se potikale po travniku in lazile po ruševinah. Iz hiše sta Polde in Jože Uršič z občinskega štaba Civilne zaščite iz Tolmina v vrečah in škatlah nosila Micine stvari. Potem se je na pragu prikazala še gospa. Stopala je čez kamenje in odpadli les in se ozirala nazaj proti hiši. Oči so se ji svetile od solz. "Mica, koza bo strila," je rekla Zlata. Mica je postala in prijela Zlato za komolec. "To bom pa še pogledala," je odgovorila. Ko sta se vrnili izza na pol podrtega hleva, se je Mica odpeljala v dolino. Hribi okoli Javorce so imeli vrhove v oblakih, dišalo je po mokri zemlji. Zlata in Janez sta se obrnila in čez travnik, poln rumenih pik od regratovih cvetov, stopila proti hiši. "Tri dni ne bo zdržala v dolini," je rekel Polde. "Kaj tri dni, mu je odvrnila Zlata, "jutri bo že nazaj."