Svojo pripadnost slovenstvu so Mašerovi po letu 1915 tri desetletja, med prvo in drugo vojno, ves čas med njima in celo po drugi vojni, drago plačevali. Aretacije, nadzor, internacije, požigi, razdejanja, preganjanje, šikaniranje ... Narodno slavje pri Žganovih 27. novembra 1921 v počastitev 15. obletnice smrti Simona Gregorčiča je sodu izbilo dno. Fašisti so Žganovim zažgali 30 metrov dolgo gospodarsko poslopje. Za požig so Italijani obdolžili tri domačine. Mašerovi niso hoteli podpisati izjave, da so hudodelci domačini. Po krivem obdolžene so izpustili, Mašerovi pa so izgubili pravico do odškodnine. Bili so hudi časi. Mirko je bil predsednik prosvetnega društva Simon Gregorčič, v katerem je delovala domala vsa družina. Sonja je bila poverjenica Goriške matice, Anica pa predsednica ženskega društva. Leta 1927 so fašisti društvene prostore v Žganovi hiši razdejali samo zato, ker je Mirko Mašera zavrnil zahtevo podestata Cavalottija, da tedaj že razpuščeno društvo preoblikujejo v fašistično društvo »dopolavoro«. Mašerove so po tem dejanju vpisali na seznam sumljivih in nevarnih za vse italijansko ozemlje. Za vsemi Mašerovimi so vohunili. Leta 1926 je Mirko sodeloval pri reševanju slovenskih knjig iz kulturnega in trgovskega doma v Gorici. Na Kobariško jih je zvito prevažal kar v avtomobilu, ki ga je najel pri sosedu vohunu, in jih skril med prazno trgovsko embalažo. Spravljal jih je po vaseh pri zanesljivih ljudeh, dijaki pa so jih od tod odnašali v Benečijo.