zajezile širitev komunizma. Do konca 50. let prejšnjega stoletja, ko so se razhajanja med državami zmagovalkami druge svetovne vojne že pošteno poglobila, je bilo približno milijon pripadnikov ameriških oboroženih sil z družinskimi člani nameščenih v oporiščih po vsem svetu. V svoji knjigi »Nemesis: The Last Days of American Republic« je Chalmers Johnson zarisal okvir, kako so se ZDA v obdobju po koncu hladne vojne spreobrnile v imperij z vojaškimi oporišči, razpredenimi po vsem svetu. Z vidika upravičenosti nastanka ameriških vojaških oporišč v Bolgariji in Romuniji, je verjetno uporabno dodati še nekaj podrobnosti o omenjenih oporiščih, katerih naj bi bilo po navedbah Pentagona okoli 735. Po Johnsonu je zanimivo, da je 38 velikih in srednjih vojaških oporišč, povečini letalskih in ameriških, razporejenih po vsem svetu, približno enako 36 mornariškim in kopenskim garnizijam britanskega imperija na začetku 20. stoletja. Še več, če se pomaknemo še dalje v preteklost, ugotovimo, da je rimski imperij v letih svojega vrhunca na tujem vzdrževal v tedanjem svetu 37 velikih in srednjih vojaških oporišč. Kot vse kaže, se geostrateški principi za obvladovanje sveta od najstarejših časov pa vse do danes niso bistveno spremenili, saj je navsezadnje povprečno število oporišč, potrebnih za ohranjanje prevlade v svetu, ves čas med 35 in 40. Danes bi glede na število Američanov, razporejenih v oporiščih v tujini ter razpoložljivo infrastrukturo, ki se nahaja v njih, ter navsezadnje zemljo, na kateri vse skupaj stoji, Pentagon zlahka imeli za enega od največjih veleposestnikov v svetu. Zakaj potrebujejo ZDA oporišča na Balkanu? Balkan je eden od delov Evrope, ki ga od nekdaj spremlja nasilje in težave, ki so se okrepile, še posebej po razgradnji otomanskega imperija v 19. stoletju. Balkan je bil precej nekoherentna regija in to z različnih vidikov, od gospodarskega, političnega do kulturnega, kar je po razpadu Sovjetske zveze in z zmanjšanjem ruskega vpliva postopno in precej pričakovano privedlo do okrepitve zahodnih vplivov. V prvih nekaj letih novega tisočletja so tako ZDA kot Evropska unija vložile precej naporov v smeri integriranja Vzhodne Evrope in balkanskih držav v zvezo NATO in Evropsko unijo. Leta 2004 sta se Bolgarija in Romunija skupaj s petimi drugimi državami priključili zvezi NATO, kar je bila sočasno največja širitev v zgodovini severnoatlantskega zavezništva. Obe državi sta od konca vojne vložili veliko v prizadevanja za stalno članstvo v NATO in EU, svoj cilj pa sta jasno nakazovali tudi z jasno uradno politično podporo vojaškim operacijam ZDA v Afganistanu in Iraku brez zadržkov, ki so bili navsezadnje prisotni pri nekaterih drugih evropskih državah. Še več, elite obeh držav so imele ameriško pomoč ključno za izvedbo gospodarske tranzicije (prehod v tržno gospodarstvo), v upanju, da ji bodo tesne strateške vezi z Washingtonom odprle pot za prihodnje gospodarsko in finančno sodelovanje ter prinesle ameriške investicije. Z vojaškega vidika je potrebe po ameriških oporiščih v Bolgariji in Romuniji relativno lahko upravičiti. Po filozofiji ameriških vojaških strategov za 21. stoletje ni več ključen obseg razpoložljivih sil, ki so na voljo, temveč predvsem, kako se te razpoložljive sile uporabljajo, uporabljati pa jih je potrebno strateško učinkovito in prožno. Ameriške sile v Evropi uporabljajo tri vrste oporišč, in sicer: 1) glavna operativna oporišča (main operating base), kot sta npr. letalsko oporišče Ramstein v Nemčija in mornariško oporišče Rota v Španiji, 2) sprednja operativna oporišča (forwardoperating sites), kot so npr. Camp Bondsteel na Kosovu, Camp Eagle v Bosni in letalsko oporišče Incirlik v Turčiji, takšna naj bi bila tudi oporišča v Bolgariji in Romuniji ter 3) manjša oporišča (cooperative security site) za podporo operacij ameriških sil. V okviru povedanega varnostni izzivi v Evropi niso več na vzhodu temveč na jugu in jugovzhodu. Usmeritev NATO proti Bližnjemu vzhodu in Afriki zahteva sile, ki jih je možno hitro razporediti na območja operacij z uporabo letalskih, pomorskih in cestnih zmogljivosti ne v tednih temveč dnevih. Bolgarija, Grčija, Romunija in Turčija se zdijo optimalne za oporišča, iz katerih je možno delovati na Bližnjem vzhodu, medtem ko so Francija, Italija in Španija optimalne za operacije za delovanje v Sredozemlju in v Afriki. Oporišča ZDA v Bolgariji in Romuniji Aprila leta 2006 sta Bolgarija in ZDA sklenili sporazum o uporabi določene vojaške infrastrukture na bolgarskem ozemlju. Ameriške sile okoli 2500 pripadnikov bodo v Bolgariji delovale skladno s sporazumom o obrambnem sodelovanju med državama. Uporabljale bodo infrastrukturo bolgarskih oboroženih sil, predvsem letališči Bezmer in Graf Ignatievo, poligon Novo Selo z različnimi strelišči in logistični center Aitos. Večino omenjene infrastrukture bodo ameriške sile uporabljale za usposabljanje manjših enot in v krajših časovnih intervalih, uporabljena oprema pa bo odvisna predvsem od vrste enot in zahtev usposabljanja. Sporazum o obrambnem sodelovanju omogoča ameriškim silam uporabo omenjene infrastrukture v Bolgariji tudi v operacijah proti tretjim državam brez posebne odobritve bolgarskih oblasti. Po ocenah naj bi se letalsko oporišče Bezmer spremenilo v glavno ameriško strateško čezmorsko oporišče, v katerem bodo nameščena tudi bojna letala. Decembra leta 2005 sta Romunija in ZDA sklenili sporazum o aktivnostih ameriških sil na štirih lokacijah v Romuniji: na poligonih kopenske vojske Cincu, Smardan in Babadag ter letališču Mihail Kogalniceanu s stezo, dolgo 3500 in široko 45 metrov. Ti poligoni so namenjeni taktičnemu usposabljanju pehotnih, artilerijskih, oklepnih, letalskih in drugih enot rodov, vključno z bojnimi streljanji. Skupno število pripadnikov ameriške vojske v Romuniji naj bi bilo okoli 1700, delovali pa naj bi v okviru Združenih namenskih sil Vzhod (JTF-E/Joint Task Force-East). Odzivi na ameriška oporišča v Vzhodni Evropi Vojaški in politični krogi v Bolgariji in Romuniji vztrajno poudarjajo pomen vojaškega sodelovanja z ZDA. Najbolj pogosto oboji izpostavljajo, da sporazum o obrambnem sodelovanju ter prisotnost ameriških sil pomeni dodano vrednost pri zagotavljanju varnosti, strateško partnerstvo pa se navaja kot investicija, ki omogoča optimalno odzivanje na varnostne izzive sedanjosti in prihodnosti. Na drugi strani nekatere evropske politične stranke, povečini leve in sredinske, ocenjujejo ameriška oporišča v Bolgariji in Romuniji predvsem kot možnost ZDA, da močno izrabijo svoj vpliv na dogajanja ne le na Balkanu temveč tudi v Sredozemlju in to na način, nasproten varnostnim in gospodarskim interesom Evrope. Še več, nekateri v omenjenih oporiščih vidijo nov inštrument ZDA za dosego prevlade nad naravnimi viri na Bližnjem vzhodu in v Perzijskem zalivu ter nemoten dostop na območje Kavkaza, kar pa bi lahko sprožilo nov val nasilja, terorizem in nove humanitarne krize. Saffet Akkayja