Za našo družbo ne velja več, da je poenotena in da vse izhaja iz proti-totalitaristične platforme. To je treba upoštevati pri analizi javnega mnenja o vstopu v Nato. Od začetka, leta 1993, je vstop v Nato imel jasno podporo vseh političnih elit in družbenih slojev, zato ker je še vedno temeljil na proti-totalitarističnem in prozahodnem izhodišču. Če se je med leti 1993 in 1996 že pojavljalo nasprotovanje Natu, je to izhajalo iz občutka, da je Rusija že slaba in da ni resne nevarnosti v Evropi. Zato bi lahko postali nevtralni. To opcijo je podpiralo manj kot 50 odstotkov javnosti. Ravno v letu, ko se je končala temeljna gospodarska tranzicija (1996) in se je začela zapletenejša družbena tranzicija, je moralo priti do novega dialoga, ki ni več mogel temeljiti zgolj na debati o protikomunistični drži, ampak že na profesionalni komunikacijski strategiji vlade ter na podatkih, kaj vstop v Nato pomeni. Žal se mi zdi, da nam je uspelo narediti le tretjino tega, kar bi morali.