Naglavni greh pa je, da državljani, ki niso iz prestolnice ali blizu nje, nimajo enakega dostopa do nekaterih javnih dobrin, ki so ključne za njihovo kakovost življenja. Ne le da imajo v povprečju dosti nižje dohodke in je med njimi več brezposelnih. Nimajo, denimo, bolnic, za katere bi se vedelo, da znajo in zmorejo za bolne poskrbeti enako dobro kot dohtarji v Ljubljani. Sloves kakovosti in elitnost - upravičen ali ne - se drži samo ljubljanskih šol. Dominantnost ljubljanske univerze je očitna. Za najboljšo kulturno ponudbo je treba večinoma kar v prestolnico, še družabne prireditve za politično-gospodarsko smetano so večidel tam. Le v ponudbi mega nakupovalnih centrov, kinematografskih multipleksov in obratov hitre prehrane so regionalna središča že skoraj povsem enakovredna Ljubljani. Guruji hamburgerjev se pač ne zmrdujejo nad provinco, še kitajske kuharije obesijo svoje rdeče lampijončke povsod, kjer se jim obeta vsaj malo posla. Videti je, da se le državi za njene »province« zdi vsega škoda. Kot da jih te samo stanejo, kot da tamkajšnji državljani ne prispevajo v državno blagajno.