Da se premoženje in kakovost življenja pa tudi njegova dolžina zmanjšujejo nekako vzporedno z geografsko daljico zahodvzhod, kjer je na enem robu Goriška, na drugem pa Prekmurje, je znano in potrjeno s statističnimi podatki. Toda podobne in še večje razlike poznajo tudi v razvitejših državah; so posledica neenakomernosti kapitalistične (pa tudi socialistične) produkcije, različnih zgodovinskih gibanj, često antropoloških, geografskih in klimatskih posebnosti. Celo bogataška Nemčija, ki je za gospodarsko integracijo komajda osvobojenega vzhodnega dela porabila že nepredstavljive vsote mark, se sooča z nadaljevanjem relativnega siromašenja osijev, ki se utapljajo v brezposelnosti ali pa se pospešeno selijo na zahod. Majhna Slovenija ni bila povsem brezbrižna do svoje socialne bombe. V posamezna mariborska podjetja, še zlasti v Tam, so bile brez upa zmage vložene velike vsote državnega denarja, nekaj jih bolj ali manj uspešno ohranja pri življenju državni SRD, nekatera pa so bila prehitro prepuščena stečaju, na primer Metalna. A tudi slednja je bila na koncu ena redkih evropskih ponudnic težke strojne opreme, ki je še ohranila izvirno evropsko produkcijo (ne pa je preselila, denimo, v Indijo ali na Kitajsko) in ki je svojo konkurenčnost gradila na kombinaciji evropske kakovosti ter poceni delovne sile. S približevanjem Evropski uniji se izteka po(ne)srečena industrijska politika subvencioniranja. Če odmislimo orjaško zapravljanje denarja za vzdrževanje kmetijske hiperprodukcije, je evropski denar namenjem predvsem različnim oblikam pomoči podpovprečno razvitim regijam. Od tega, ali bo Slovenija uspela z zamislijo o svojih dveh statističnih regijah, ljubljanski in izvenljubljanski, predvsem pa od rešitve kvadrature kroga, kako bo Evropska unija podprla nove članice, ne da bi poslabšala finančni položaj sedanjih članic, je še najbolj odvisno, ali bo slovenski vzhod deležen zunanjih razvojnih pospeškov.