Kajpak bi bilo naivno misliti, da so se vplivni in močni z Wall Streeta za reševanje Argentine odločili zaradi nje same; gospodarji svetovnega gospodarstva si stisk in težav gavčev ob Srebrni reki pač ne ženejo preveč k srcu. Ne, v igri so bistveno višji vložki in z njimi povezana tveganja: gospodarski zlom in posledični socialni kaos v Argentini bi nedvomno destabiliziral tudi druge južnoameriške ekonomije - po podatkih avstrijske Raiffeisen Zentralbank se je zaradi razmer v sosednji Argentini, denimo, vrednost brazilskega reala v primerjavi z dolarjem od začetka leta zmanjšala za skoraj 40 odstotkov in bržkone tudi 160-milijonska Brazilija kmalu ne bo več sposobna odplačevati svojega javnega dolga, ki znaša več kot 240 milijard dolarjev. Tak razvoj pa bi za dolgo vrsto let onemogočil uresničitev načrtov uradnega Washingtona o trgovinski in gospodarski integraciji zahodne poloble (širitev Severnoameriškega območja proste trgovine, katerega članice so za zdaj ZDA, Kanada in Mehika, proti jugu). Po propadu zadnjega kroga pogajanj o liberalizaciji svetovne trgovine v Seattlu decembra 1999 so namreč tudi v vrstah ameriške poslovne, politične in znanstvene elite vse glasnejši in vplivnejši tisti, ki administracijo pozivajo, naj neha brezplodno prepričevati muhaste Evropejce, Japonce in Kitajce o prednostih enotnega globalnega trga, ampak naj se raje posveti vzpostavitvi vseameriškega trga od Aljaske do Patagonije. Monroejeva doktrina je, kot kaže, še vedno globoko zakoreninjena v ameriški zavesti.