Od junaka do bedaka je največkrat samo korak. Bredo Kutin so mediji še konec januarja in v začetku februarja malali z bleščečimi barvami kot predstavnico civilne družbe, ki je z vztrajnostjo dosegla majhno, a simbolno pomembno zmago nad bančnim gigantom SKB. Združenje bank Slovenije je bilo po neobičajno dolgem, polletnem obravnavanju afere s stanovanjskimi posojili, svoji članici SKB banki prisiljeno izreči opomin zaradi kršenja stanovskega kodeksa in neetičnih postopkov pri delu s kreditojemalci. V zadnjih tednih in dnevih pa je Kutinovi rating popularnosti zanesljivo upadel, saj se je na časopisnih straneh znašla kot »akterka« najnovejše stanovanjske afere s Stanovanjskim skladom Republike Slovenije (SSRS) v glavni vlogi. Na zadnji seji parlamentarne komisije za nadzor proračuna in drugih javnih financ je predsednica odbora Metka Karner Lukač vodstvo SSRS obtožila neracionalnega poslovanja, za upravni in nadzorni odbor sklada pa zahtevala razrešitev. Breda Kutin je kot predstavnica potrošniške organizacije članica upravnega odbora SSRS od same ustanovitve, poleg tega pa še predsednica skladovega odbora za porabo sredstev. Reakcije na vesti, da je sklad v gradnjo, adaptacijo in opremo svojih poslovnih prostorov investiral okrog devet milijonov nemških mark, so bile burne. Časopis Delavska enotnost je članek pod fotografijo direktorja SSRS Edvarda Ovna zaključil z vzklikom »Banda na prostosti!«, pod sliko Brede Kutin pa so zapisali, da je »osebno (za)služila denar, ki bi lahko šel posojilojemalcem«, da je »(po)žegnala mahinacije« sklada in da se je »dala "podkupiti"«. Časopis je že obvestila, da bo zaradi obrekovanja sprožila postopek na sodišču. »Svojo vlogo vidim v vlogi zaščitnikov tistih, ki tukaj prosijo denar. Mislim, da sem s tega stališča v maksimalni možni meri izkoristila svoj vpliv v upravnem odboru sklada,« trdi Kutinova, ki si lahko skupaj z Zvezo potrošnikov lasti precej zaslug, da pred tremi leti sploh prišlo do ustanovitve SSRS in da je stanovanjski zakon omogočil, da je v sklad kot inicialni denar prišlo dvajset odstotkov denarja od privatizacije družbenih stanovanj. »Z vidika varstva potrošnikov in interesov kreditojemalcev je važen rezultat. Pomembno je, da ne prihaja do zlorab denarja. Verjetno bi se dalo narediti še več in bolj racionalno. Toda stvar je treba postaviti v čas in prostor. Naj pokažejo, koliko drugih inštitucij in skladov je delovalo racionalnejše in boljše? Dejstvo je, da je direktor sklada z eno potezo na borzi v sklad pripeljal več kot tri milijone mark. In ta denar je šel v nakup poslovnih prostorov. Strinjam se, da je za naše razmere to velika investicija. Če bi jo jaz vodila, ne bi bila tako visoka. Toda jaz verjetno tudi ne bi znala zaslužiti tistih treh milijonov mark na borzi.« Toda ker je sklad neprofitna organizacija, ki dela z javnimi financami, se je mnogim postavila dilema, kako zakonsko urediti gospodarjenje z denarjem, namenjenim reševanju stanovanjskih problemov državljanov Slovenije. Bivši minister Miha Jazbinšek recimo, tudi sam član upravnega istega upravnega odbora SSRS, je mnenja, da je »japijevsko« vodstvo sklada nagnjeno k dobičkarstvu in da skladu za opravljanje osnovne funkcije ne bi bilo treba glavnice krepiti s špekulacijami na finančnem in nepremičninskem trgu; za to naj bi zadostovala že obrestna mera R plus 3.