Če se eni lotijo umetnosti v teoriji, se jo drugi v praksi. Na Poljanski ulici, streljaj od ljubljanske Teološke fakultete, se že deseto leto dvakrat mesečno srečuje slikarska skupina. Ob mojem obisku so slikali akvarele. Ko sem jih vprašala, zakaj torej potrebujejo terpentin, so se nasmejali do solz. »Tole pa ni za slikat, je samo domač liker.« Čeprav so slušatelji na Univerzi za tretje življenjsko obdobje praviloma ženske, v njihovi skupini ni tako. Pohvalijo se lahko kar s tremi predstavniki moškega spola. Najstarejši, 80-letni France Vidic iz Podlubnika pri Škofji Loki mi razkaže svoje zadnje akvarele. »Tule sem preslikal žensko iz Neckermannovega kataloga za spodnje perilo.« Vprašam ga, kaj je delal pred upokojitvijo, pa me ne sliši, ker je naglušen. Vpitje pomaga. »Pet let sem bil v vojni mornarici. Potem sem se zaposlil kot konstruktor v orodjarni kranjske Iskre.« Precej skromen v hvali France ne pove, da tekoče govori nemško in francosko. Ko je bil še v službi, je prevedel na kupe tehničnih priročnikov. Medtem ko si ogledujem slikanje ostalih članov skupine, izvem, da so imeli zelo pestre poklice. Upokojeni bankir, medicinska sestra, gledališka igralka ... Diplomirana akademska slikarka, ki skupino vodi še iz svojih študentskih let, mi s prstom pokaže v smeri suhljatega gospoda z očali. Leon Terglav je bil več let začrtoval vojaške zemljevide za JLA, pozneje je bil zaposlen v urbanističnem centru v Kopru. »Če si vso svojo poklicno pot navajen vleči natančne črte, se zelo težko sprostiš in slikaš po navdihu.« Zanimivo je, da nihče od članov skupine pred včlanitvijo ni nikoli niti poskusil prijeti čopiča, če seveda odštejemo šolska leta. Dokler so imeli majhne otroke in službe, enostavno ni bilo časa. Po desetih letih druženja pa so že tako daleč, da so imeli že kar nekaj razstav, zadnjo v prostorih Ilirije Vedrog. Učijo se s preslikavanjem reprodukcij ali fotografij na koledarjih. France pa si je za predlogo vzel kar fotoposnetek svojega vzpona na Triglav izpred dveh let.