Chirona smo spoznali na železniški postaji Huston lani poleti. Čakali smo na vlak za Galway, na oni strani otoka, kjer je bil znameniti umetniški festival. Bilo je naše prvo srečanje z vlaki na Irskem, se pravi brez možnosti rezervacije, prideš pač eno uro prej in stojiš v vrsti in čakaš, da se usuje množica, in sem lahko otrokom razložil, kako smo se v daljnih socialističnih časih vozili na morje, in so z zanimanjem poslušali. Za nami je stal gospod z očali in okroglim nasmejanim obrazom. Kot tujcem nam je povedal, da oče in sin tečeta naprej in zasedeta prostor, no, tako kot je bilo nekoč pri nas, potem pa so se vrata že odprla in s Filipom sva tekla in vse je bilo tako kot nekoč. Naslednji dan smo v Galwayu srečali taistega gospoda, tokrat že malo zarudelega, in je rekel, da moramo nujno na ta in ta koncert, in že ga ni bilo več.