Gospa z očali je prišla v belo popleskani prostor, ki so ga poživljali suhoparni zapisi in pogled na razpadajoči omet notranjega dvorišča, iz naprave potegnila listek s številko 43, se postavila ob okno in čakala, da se bo ta zasvetila na zaslonu. Mimo so prihajale druge stranke in stopale k okencu, a ona je še kar čakala. Niti na misel ji ni prišlo, da se njena številka ne bo izpisala, saj se gospa v sprejemni pisarni ni menila za napravo. Vsakega, ki je prišel v prostor, je glasno povabila, naj stopi k njej. Če se torej človek ni ravno najbolje znašel in je le potrpežljivo čakal, da pride na vrsto, se je hitro načakal. Toda to že ni bil njen problem. Ura je bila šele nekaj čez deveto zjutraj in pred njo so bile še tri ure dela s strankami. Vsaki, ki je potrebovala dodatno pojasnilo, je rekla, naj počaka, ali glasno poudarila: »A sem dosti jasna, počakajte, da vas pokličem po priimku!« Včasih je še pristavila: »Nikar se ne jezite, še tri ure se bodo stranke tu razburjale. Jaz sem samo za to, da sprejemam stvari.«