salve, od poročnika Pepela. Rakete zadenejo cilj in komaj Majcen sproži svojo salvo raket, že ostro obrne v desno, da se izogne eksplozijam močnih raketnih nabojev. Spremljevalec mu sledi tik za repom in tedaj poči. Še sredi ostrega zavoja dobi Majcen močan zadetek pod krilo, da ga sila udarca skoraj zvrne na hrbet, in krilo zaradi eksplozije flaka zaječi. Pilot bliskovito ukrepa. Tako nizko mu ne preostane drugega, kot da letalo brez premisleka zravna, kajti čez tri sekunde bi pri tej hitrosti z desnim krilom že zaoral po morju. Uspe mu, izvleče se, spremljevalec, ki je nehote opazoval divjo predstavo, pa mu po radiu sporoči, da mu pod krilom zeva velika raztrganina. Majcen zmanjša hitrost in se previdno dvigne nekoliko nad morje ter počasi, centimeter za centimetrom preskusi krmila. Levo krilo se nevarno trese; hitro ugotovi, da je morda hudo prizadet glavni vzdolžni nosilec krila. Letalo se še drži v zraku, toda tveganje zaradi poškodbe je za pilota velika preizkušnja. Majcna oblije hladen pot in pomisli: "Skupil sem jo, in to pošteno." Krilo resno grozi, da se bo vsak čas prelomilo in odpadlo, Majcen pa razmišlja o pristanku na morju. Toda samo najmanjši napačni manever naj naredi pri tem ali pa zadene ob malo večji val, pa mu bo krilo zagotovo odlomilo, preden bo s trebuhom podrsal po vodi. Zanesljivo bi se prevrnil na bok, in zatem na hrbet, tako pa bi bil ujet brez možnosti, da se reši. Majcen razmišlja, da bi bilo morda manj tvegano ostati v zraku, če bo vsaj krilo vzdržalo. Oddelek se mora vrniti prek celega Jadrana v matično oporišče Canne na italijanski obali. Če se bo le dalo, se bo sam poskušal privleči nazaj vsaj do Visa. Medtem se vodi približa še drugi par, ki mu je uspelo, da se je varno izvlekel iz napada, pa se mu previdno postavi ob bok, saj je očitno, da je vodilni hurricane v velikih težavah. Majcen se je odloüil, da bo letel do Visa, poveljstvo pa predal kapetanu Ježu. Oddelek obvesti o svoji nameri in poprosi spremljevalca, naj skrbno pazi nanj. Če bo morda moral pristati na morju, da bo v bazo sporočil njegov položaj. Majcen mora uporabiti vse izkušnje, trike in tehnike pilotiranja ter z optimalno hitrostjo voditi obstreljeno letalo. Le tako ima nekaj možnosti, da ne bo počil še tisti pramen zdrave pločevine, ki, kot po čudežu, še vedno kljubuje nekaj tonam vzgonskega tlaka na krilu. Komaj 15 metrov visoko drsi hurricane nazaj čez obli hrbet Dugega otoka, se spusti čez razmetane Kornate, nato pa je pred njim odprto morje, naravnost proti Visu. Pilot je v čedalje hujši stiski, razbito in močno poškodovano krilo ga s čedalje hujšimi vibracijami opozarja na nevarnost loma, in vsak trenutek bi se to res lahko zgodilo. Upor je zaradi razbite in skrivenčene pločevine na levem krilu povečan, tako da letalo vleče iz smeri, kar mora Majcen nenehno uravnavati s smernim krmilom. Od pogleda na razpokani alumunij gornjega dela krila mu zaledenijo že tako prenapeti živci. Muči ga eno samo vprašanje: 'Bo pločevina vzdržala?' Če pa se mu navsezadnje le posreči, da se bo privlekel do letališča, ga skrbi, kako bo ob tveganem pristanku, kjer ne bo smelo biti niti najmanjšega spodrsljaja. Ura in pol napetega leta, skrbi in tesnobe se izteka, ko se v daljavi prikaže obala Visa. Pri že tako nizki višini mu spust proti pristanku sploh ne bo potreben, krilo mora vzdržati le blagi zavoj, ko bo letalo usmeril proti stezi. Še minuto ali dve in kolesa so se z lahkostjo gosjega peresa dotaknila steze. Drugi dan mehaniki na Majcnovem letalu zamenjajo celo levo krilo, saj se poškodovanega ni dalo več popraviti. Glavni vzdolžni ramenski nosilec je skoraj povsem presekan, le še za debelino prsta je opiral gornjo oplato. Za glavo velika luknja spodaj je po dolgem in počez natrgala aluminij. Samo oklepni nosilec raket je dajal krilu dodatno oporo, da ni že med letenjem razpadlo. Ko bi 44-milimetrska granata treščila v letalo samo pet sekund prej, bi se vodilni hurricane z Majcnom od eksplozije štirih raketnih nabojev v zraku razletel. Letalskih zgodb iz druge svetovne vojne, v katerih so sodelovali slovenski piloti, je na desetine. Nekatere so se končale srečno, druge ne, v njih pa so imeli glavne vloge Lojze Knap, Jože Golorej, Otmar Lajh, Miha Klavora, Vladimir Gorjup, Ivo Novak, Ivan Perme, Franjo Godec, Janko Brenholc, Ernest Lupinc, Boris Cijan, Jože Meden, Leopold Ankon, Avgust Grošelj, Igor Beran, Anton Sever, Avgust Cajnko, Ivo Rebul, Leopold Ankon, Stanislav Vouk, Mirko Kovač in drugi.