Gorski kolesarji se, s kar precej dragimi kolesi, z integralnimi čeladami na glavi in s ščitniki pod obleko, spuščajo po strmih blatnih zapuščenih vlakah, samotnih stezah, kamnitih mulovodskih poteh in še kje, samo da je čim bolj neobičajno, drzno, strmo, zahtevno, nevarno in čim višje v gorah. Vzpon je tako pomemben kot spust, vse se opravi s »svojo močjo«, na lastna pljuča, s čim manj sestopanja s kolesa. Pri opremi je na prvem mestu kolo, kjer imajo velik pomen hod (za koliko milimetrov se podaja blažilec), sistem in način vzmetenja (»freeride« kolesa imajo več hoda in so bolj mehka), skupna teža pa ne igra velike vloge (bolje je, da ima kakšen kilogram več, da je oprema močnejša in trša, tako da tehtajo kolesa okoli 15 kg). Kot že ime pove, »freeride« prosta vožnja pomeni ne imeti in ne priznavati ovir. Če upoštevamo pravila vedenja gorskega kolesarjenja in majhno število kolesarjev. »Freerider« ni uničevalec gorskega cvetja, ni jodlajoči planinec, ne uničevalec planinskih poti z bližnjicami. Je natančen, previden, samozavesten in svojemu početju predan športnik kolesar, ki obenem spoštuje, kar je naravnega. Naravne ovire so mu izziv, ne pa sovražnik.