Po molitvi je očka odšel spat. Anica je sedla na toplo peč in se prepustila razmišljanju. Pred desetimi leti je bila med nama še mama, že hudo bolna, in je po nekaj tednih umrla. Sedaj pa sva tako sama! Da bi je ne premagala otožnost, je vzela v roke molek. Pozno v noč, da sta kazalca na uri naznanila novo leto, so ji drsele jagode med prsti. Čez noč je nasulo še novega snega. Ko je Anica stopila v hlev, je spoznala, da je teliček tako bolan, da lahko pogine. Pričela je moliti, goreče moliti, da bi kdo prišel, da bi vsaj malo naredil gaz, da bi mogla v cerkev in obenem poprositi mesarja, da bi zaklal telička, da bi imela vsaj nekaj časa meso, ko že ni več upanja, da bi se teliček pozdravil. Pogledovala je proti vasi, toda le zasnežena gozdna drevesa so se upogibala pod težo snega in se posmehovala njenim prošnjam.