Lastnico sem potem potolažil, da je moralo tako biti, da je ta kamen določen za to mesto in bog ne daj, da bi ga kdo odnesel. Ona pa se je tolažila, da mogoče sploh ni bil tako čist, ampak če se je že na neizpranem videlo, da je zelen, je moral biti kar dovolj in - kakšna so pravzaprav golobja jajca? In še sem ji rekel na koncu, da je zame zgodba toliko vredna kot kamen. Zdaj ga bom še naprej iskal in upal, da ga najdem. Tako pa bi vedel samo to, da ni veliko upanja, da bi našel še večjega. Tam nekje se začne že pohlep. In tako dalje.