Tri vedra smo otresli in izprali in bilo je nekaj drobiža in nekaj večjih kosov, ki pa so bili seveda neprozorni. Bila je tudi neka novost - špinel - ki se mi je zgodil prvikrat, in pa majcen rubin, vendar premajhen, da bi ga prijel med prsti in podržal proti soncu. Potem je bilo sonce že previsoko in smo se zmenili, da pustimo zadnje vedro kar tam in pridemo zvečer, da dokončamo delo. In smo ga pretresli in vzeli še dve vedri in se je spet nabralo nekaj drobiža. Šli smo ga pokazat v podzemlje, kjer je brusilnica in prodajalna safirjev. Lastnica je z vznemirjenim glasom vprašala, ali smo ga našli? Koga? The Big Green One! In je bila resnično razburjena, ko je zvedela, da ga nismo našli. Ko sta šli s sestro mimo našega vedra, sta opazili na vrhu velik zelen safir. Pravila med iskalci so zelo jasna in stroga: kamni so nedotakljivi in pripadajo tistemu, ki jih najde. Tisto vedro je bilo že plačano in safir v velikosti golobjega jajca - če se lahko na lastničin opis zanesemo - je čakal, da ga tudi formalno odkrijemo. Ker pa je bilo takrat v bližini še nekaj turistov, sta ga potisnili nekoliko globlje v vedrico, da ne bi tako očitno ležal na vpogled.