resnejšega, je grofični ukazala, naj se takoj odpravi na podeželje k staremu očetu, ki naj bi bil potreben nege. Mnogo resneje je bilo, ko se je Franc Jožef zaljubil v eno svojih sestričen, nadvojvodinjo Elizabeto, hčer nadvojvode Jožefa. Zaljubljenca sta se v jutranjih urah sprehajala po Pratru in cesar je sestrični vročekrvno poljubljal roko. Nadvojvodinja Zofija je bila pretresena, saj je bilo skoraj pravilo, da se avstrijski cesar poroči s kakšno tujo princeso in tako še razširi vpliv monarhije po drugih državah. Za povrh je bila ta ženska že dve leti vdova in je pripadala družinski veji, do katere so na Ogrskem gojili simpatije, torej je prinašala nesrečo. Zofija je ukrepala odločno, kakor je bila vedno njena navada. Odpravila se je k Elizabeti in uporabila vse svoje govorniške spretnosti. Kmalu nato je Franc Jožef izvedel, da je sestrična odpotovala z Dunaja. Ni minilo dolgo, ko je moral dati soglasje k njeni poroki z nadvojvodo Ferdinandom Karlom. Sledilo je pismo s čestitkami za nova zakonca. Volja