Pridelovanje jagod je bolj podobno borznemu svetovanju kot kmetijstvu, ima svoje posebnosti, enako velja tudi za iskanje delovne sile, meni Maks Vrečko , lastnik (sicer manjšega) nasada Baronove jagode v Begunjah na Gorenjskem, kjer je obiranje zdaj ravno v polnem teku. Vendar se zadnja leta v nasadih potijo predvsem člani širše družine in prijatelji (v sogovornikovem nasadu lahko po predhodnem dogovoru kupci pridejo jagode nabirat tudi sami in za t. i. samoobiranje se jih menda odloča kar veliko). V preteklosti je Maks Vrečko, ki goji jagode že trinajst let, najemal delovno silo in izkušnje so ga kmalu naučile, da ni zaposloval mlajših od 25, 30 let. Tisti si lahko najdejo nezahtevno delo v gostinstvu, kajti v nasprotju s prepričanjem obiranje jagod ni neko romantično opravilo: začne se ob petih zjutraj in k delu se je treba spraviti, četudi lije kot iz škafa, razlaga Maks Vrečko. Po nekaj urah v sklonjenem položaju so bolečine v hrbtu neizogibne. Kljub temu so se pred leti za obiranje zanimali mnogi, prejel je tudi po sto klicev na sezono, sredi devetdesetih let, ko so slovensko gospodarstvo zamajali stečaji velikih podjetij, so ga klicali predvsem Jeseničani in Tržičani. Takrat je sezonske delavce plačeval od 500 do 600 tolarjev na uro, delalo se je 4 ure na dan, skupaj dva ali tri tedne, tako da so nazadnje zapustili nasad za kakšnih 200 ali 300 evrov bogatejši, kar ni zadostovalo za sanjske počitnice ali najnovejši model motorja, bilo pa je dovolj, da si je družinski proračun nekoliko opomogel, razmišlja Vrečko.