Belokranjce in Kočevarje je čebelastva učil župnik Jurij Jonke (1777-1864), ki je 66 let v Novem mestu in Črmošnjicah gojil čebele. Iz lastnih izkušenj in upoštevaje Janša-Goličnikove strokovne osnove je napisal in v Ljubljani izdal knjižico Anleitung zur praktischen Behandlung der Bienenzucht (1836 in 1844), obenem pa je izšel prevod z naslovom Kranjski čebelarčik. Jonke je imel velike zasluge za razvoj čebelarstva na Kočevskem, kjer je bilo več zglednih čebelarstev. Po medu je dobila ime kočevska vas Honig - Onek! Večji čebelarski obrati so bili na dolenjskih graščinah. Omenjajo se čebelnjaki na Rakovniku, v Dobu, v Šentjanžu, na Otočcu, Starem gradu, ki je v drugi polovici 19. stoletja povezoval čebelar vitez Franc Viktor Langer (1830-1904). Plemiški naslov je v takratni družbi odpiral vrata in možnosti za uspeh, tudi za trgovanje s čebelami. Vitez Langer je začel izvažati čebele leta 1863, takoj po odprtju proge od Zidanega mosta do Zagreba; povezal je čebelarje na graščinah in na kmetijah ter organiziral čebelarske sejme v Toplicah, Semiču, Metliki, Črmošnjicah, Klevevžu ali v Šmarjeti. Kupoval je mlade roje in družine jeseni in jih prezimoval v velečebelnjaku na Poganjcah in jih konec zime izvažal v avstrijske dežele in Nemčijo. Vitez Langer je užival velik ugled v širšem okoju. Več let je bil župan največje občine na Kranjskem, Šmihel-Stopiče; osemkrat je bil izvoljen v Kranjski deželni zbor, leta 1874 pa tudi v Dunajski državni zbor. Prizadeval si je za gradnjo cest, vodovodov in regulacijo Krke v spodnjem toku, za živinorejo in obnovo vinogradov. O Langerjih pišejo avstrijski biografski leksikoni, o Langerjevem čebelarstvu pa Janez Trdina in zgodovinar Janez Vrhovec.