Nick Cave, dekadentna temna zvezda zagrobne romantike, je bil Micku Harveyju že od nekdaj nedosegljiv vzornik. Kaj vzornik, guru in navdih, zato ne preseneča, da sta Mick in Nick dobra kompanjona že od samega začetka njune glasbene kariere, ki je "down under" vzbrstela z bendom The Boys Next Door, pognala prve trne v The Birthday Party in šla nato v cvet z The Bad Seeds, kjer se je udinjala tudi Nickova muza Anita Lane. Ker Mick nikoli ni mogel sneti edinstvene globine Nickovega vokala, mu je pač ukradel Anito in l. 1995 sta posnela fin, gladek, melanholičen plošček Intoxicated Man, na katerem se je Mick okitil s karizmo pred sedmimi leti umrlega francoskega slikarja, poeta, šansonjerja, igralca in režiserja Sergea Gainsbourga, vešče prepesnil lahkožive songe v angleščino ter naposled uresničil pevske ambicije. Zgledno. Všečno. In v godalnih aranžmajih malce zasanjano, kot priliči naslovu. Pa vendar, na ploščku ni bilo razvpite senzualne viže Je t'aime... moi non plus, v kateri je ob Sergeu orgazmično vzdihovala Jane Birkin. Drži, Mick jo je taktično prihranil za drugi pušeljc Gainsbourgovih pesmi, petih v angleščini, ki z naslovom Pink Elephants duhovito dopolnjujejo prejšnjo zbirko. A pazite, I Love You... Nor Do I tu izvajata Nick Cave in Anita Lane, kar sta nekoč počela že na obskurnem Anitinem singlu The World's A Girl. Špasno, kako Mick reče Nicku hvala, ne? Sicer pa, vse ostane v družini. Mick zmagovalnega konja ni zamenjal, zato Pink Elephants v ničemer ne zaostaja za Intoxicated Man. Au contraire, s svojo konzervativno ekskluzivnostjo, še bogatejšim orkestrom godal, ležernostjo, ki kljubuje času in trendom, ter z ljubkim balansiranjem na meji kiča deluje ta plošček prav blagodejno in pomirjujoče. Ali kot bi rekel an, Harvey dela to z občutkom.