Nova enolončnica angleškega melting pot podjetja, ki, če smo natančni, ne slovi po brezobzirnem prekuhavanju raznoterih sestavin v eno, težko razpoznavno brozgo, temveč, v skladu z dietetičnimi dognanji nove dobe, ohrani svojski okus in hranilno vrednost izbranega sočivja. Vsi različni ... Ni torej čudo, da je prvi človeški glas, ki ga zaslišiš na ploščku, melodični vzdih prelestne Natache Atlas "Yeaah", ki kot da bi dahnil iz v angleščino sinhroniziranega indijskega filma. Ni čudo, da v tem, za indijske pojme ubogih sedemdeset minut dolgem, prijetno kičastem filmu zapoje v arabščini, angleščini in, olala, španščini in da ji zna odgovoriti tako angleški raper kot vzneseno meketanje Nawazish Ali Khana. Transglobal Underground pač počnejo tisto, kar edino lahko počne mestni divjak, z ene strani obtežen z novokomponirano pakistansko bhangro ali mohamedanskimi sentiši svojih prednikov, z druge pa na udaru tvisterja sodobne elektronike. Orientalskemu baštardu, v katerega krvi se "umetno" narejeni ritmi in sempli enakopravno kosajo z množico v živo posnetih tolkal, brenkal in pihal, kjer naslovom, kot je Boss Tabla, stoji ob strani Scully, pa tokrat ne manjka smisla za humor, povzemanja po "imperializmu" hladnovojnih nadaljevank in bondiad vonjajočih motivov, uglajenih, prav revijskih godalnih aranžmajev, grotesknih pretvorb marsikomu svetega etno izročila. Psihične karaoke so dovolj prefrigano, glasbeno bogato in celo modno indoktrinacijsko sredstvo tako za bele kot obarvane, ki ne bi škodilo tudi tukajšnjim, menda kar številnim ljubiteljem druge godbe; vprašanje je le, kdo bo tak junak in Atlasovo nadomestil za karaokarskim mikrofonom.