Bojana je strastna gobarka že od osnovne šole, vendar takšnega velikana do zdaj še ni našla. Bil je prevelik, da bi ga dala v košaro poleg ostalih »mini« jurčkov, ki jih je našla, zato ga je domov odnesla kar v naročju. Velikan je zrasel le sto metrov stran od hiše, kjer je njen običajen prostor za gobarjenje. »Gobe raje nabiram, kot jem,« je priznala, »iščem jih le v okolici hiše in nikjer drugje, vendar jih že tam vsakič najdem ogromno.« Bojana pobere le tiste gobe, ki jih dobro pozna, ostale pa pusti pri miru. Prihrani jih za naslednjega gobarja, ki pride mimo, saj meni, da bo kdo drug v gobi mogoče prepoznal užitno vrsto. Veliko jurčkov, lisičk ter dežnikov je že posušila in zdaj v shrambi čakajo na zimo, ko bo iz njih pripravila slastne jedi. Najraje kuha gobovo juho, gobe z jajci in gobove omake. Pove tudi, da njeni sosedje menijo, da v Dramljah ni več gob, odkar se je tja priselila ona.