Nad vodo je lebdela meglica, ki je zastirala mejo morske gladine in neba. Ocean se je jaril v razburkanih valovih. Mongoli so bili v podpalubju, kjer so bruhali do onemoglosti. Samo Ai Xue in Marco Polo sta ostala na krovu in se trudila razločiti obrise kopnega, podobnega slutnji v megleni krajini oceana. Marco si nikoli ne bi bil mogel misliti, da bo kdaj prispel tako daleč na Jutrovo. Ko je plul čedalje dlje v motno, nepredirno belino, ga je želodcu ga je stiskal top občutek tesnobe, kakor da pluje naravnost v žrelo sveta, ki ga bo pogoltnilo. Ko je bil otrok, je slišal praviti, da na koncu sveta pomorščaki priplujejo v pristanišče pekla, v katerem prebivajo zli duhovi. Zmrazilo ga je po hrbtu. Premagal je osamo tibetanskih vrhov, privide v puščavi Taklamakan, obupno samoto puščave Gobi, ujetništvo v Kaidujevem taboru. Pa vendar je tu, na tem morju, ki ga je zibalo sem in tja, prevzemal občutek skrajne zapuščenosti. Pogledal je kitajskega zdrvnika. Ai Xue je strmel v peno na grebenu razjarjenih valov, ki so se repenčili kot divji mački. Nenadoma se je čutil tujca. Kaj pa, če se nikoli več ne vrne, če se izgubi, zablodi v tem morju megle, obsojen na večno tavanje? V duhu je zagledal sam sebe kot otroka, majhnega dečka, ki je nekje daleč v Benetkah sanjal o nepoznanih svetovih, ki so mu speljali očeta daleč proč. Mati ga je hotela odvrniti od potovanj, hkrati pa je ves čas obujala spomin na odsotnega očeta, o katerem nista vedela nič, samo to, da je izginil nekje na pragu Zlate horde. Marco je hrepenel po tem, da bi ga našel in se mu pridružil da bi zapustil tiste tesne kanale, tiste kratkovidne častihlepneže, ki so druge hoteli zatreti, namesto da bi prisluhnili njihovim zgodbam. Predstavljal si je snidenje z očetom. Tisti večeri v Benetkah bi se kar iskrili od pripovedi, vrednih samega Homerja. Oče in sin bi nadoknadila ves zamujeni čas, ki sta preživela daleč drug od drugega, izgubljeni čas, v katerem je sin zrasel, oče pa se je postaral. Namesto tega pa ga je čakalo popolno razočaranje. Oče, o katerem so vsi mislili, da je mrtev, se je res vrnil; oče, ki je pustil za seboj majhnega dečka in našel mladega moža. Sin pa, ki je sanjal o nekakšnem Aleksandru, pustolovcu, ki mu bo z veseljem pripovedoval o svojih dogodivščinah, se je srečal z neznancem, ki je skoparil s svojim časom in znanjem, pač pa neutrudno hlastal za minljivimi, bežnimi užitki. Edino, kar ju je družilo, je bila strast do potovanj, čedalje dlje. To ju je končno povezalo to noro potovanje na drugi konec sveta, da bi se srečala z največjim cesarjem na zemlji. Marco je kar občudoval očetovo sposobnost, da potuje skozi dežele in se ob tem zanima izključno zase. Pa bi sam znal ravnati kako drugače ...?