Za obed smo imeli zajčjo pogačo, in preden je lord Stephen dal prvi grižljaj v usta, je obrnil obe dlani proti zajcu in rekel: »Velikonočnik, Velikonočnik, to zajčje meso je tvoje. In ti nam nakloni zeleno varstvo svoje.« »Kdo je Velikonočnik?« sem vprašal. »Morda veš ti, Miles?« je lord Stephen nagovoril pisarja. »Ne, sir,« je odvrnil ta. »Velikonočnik zveni kot velika noč,« sem pripomnil. »Pravilno,« je malce zamišljeno odvrnil lord Stephen. A nismo imeli samo zajčje pogače. Poleg te tudi kuhanega morskega lista iz rokava reke Severn, svežega in nesoljenega; pa govejo podkolenico, premazano z mozgom, in nazadnje na žaru pečenega piščanca. Postni čas je bil končno mimo. Po obedu nam je Gubert povedal, da ga je, medtem ko smo bili mi gori na Labodjem hrbtu, obiskal velikonočni zajec. »Naravnost v mojo kuhinjo je prišel,« je rekel in se režal na vsa usta. »In veste, kaj je naredil ta zajec?« »Ne,« smo v zboru zapeli, čeprav smo seveda vsi vedeli. »Zložil je jajca v gnezdo in ne bom trdil, da zdaj o njem ni sledu.« To je bilo znamenje za nas, da smo stekli iz dvorane v vse smeri in se lotili iskanja gnezda z jajci, tako kot smo delali tudi v Caldicotu. »Poglejte, kjer hočete!« je zaklical lord Stephen. »Tudi v najinem solarju. V spalnicah. Vsepovsod.« Gnezdo je našla lady Judith, ki so se ji od zadovoljstva rožnato obarvala lica.