Nekdanji šahov polkovnik, tako se je vsaj predstavil, pa me je v Gomu, iranskem svetem mestu s 30.000 mulami (duhovniki), seznanil s starim muslimanskim običajem sire. Običaj, ki je bil menda v času šaha zelo živ, danes preganjajo. Kljub vsemu se najdejo božji služabniki, ki za dobro plačilo požegnajo sire - nekakšno začasno poroko. Ženske, ki iz različnih razlogov niso bile poročene, so sedele ob zunanji strani enega od zidov glavne mošeje. Z napačno obrnjenim čadorjem ali ruto so dajale vedeti, da si želijo moškega. V eni uri sta bila za dogovorjeno dobo, tudi le za en teden, zakonsko zvezana. V pogodbi se je moral mož obvezati za doto: običajno nakit. Mnoga dekleta si tako z menjavanjem moških, ki so lahko tudi poročeni (šeriatsko pravo dovoljuje štiri žene, kolikor jih je imel tudi prerok Mohamed), nabirajo sredstva za poznejši zaresen zakon, ločena pa za golo preživetje. V Iranu tudi pravijo, če je petek dan za molitev, je četrtek dan za izpolnjevanje zakonske obveznosti: za spolnost. Iranski moški otipavajo ženske v gneči na bazarju, v prenapolnjenih taksijih, celo na ulicah. Iranske ženske so povečini že toliko emancipirane, da hodijo po nakupih, v službo ali na univerzo same, ostro glasno ozmerjajo moškega za nevljudnost ali slabo postrežbo. Na avtobusu iz Bandar Abasa v biser iranske kulturne zakladnice Bam sta me dve škrbasti, polni vdovi srednjih let, ki sta se preživljali s pol trgovino pol tihotapljenjem, z norčevanjem spravljali v veliko zadrego. Ves avtobus se je hahljal, jaz pa se potil in bebasto šobil, ko sta mi druga na drugo s prstom kazali, da bi bili »hube khanum« (dobri ženi), če bi ju vzel.