Iz globokega tuhtanja me je predramil bučno pozdravljen herojski šprint čez parlamentarno cesto, ki sta ga vsak s svojim zabojčkom prijetno hladne mineralne vode pod pazduho na vsesplošno navdušenje uprizorila Maks Lavrinc in kolega. Hladna tekočina je bila za nosilce transparentov izredno dobrodošla. Gospod Maks, nepopisno sem ginjen, zanima pa me, ali gre tukaj za vašo osebno gesto ali za darilo celotne liberalne demokracije. »No, tole sva midva ukradla iz hladilnika naše poslanske skupine, je pa tudi res, da je bil zraven generalni sekretar stranke in ni imel prav nič proti!« In kakšno je vaše stališče do prejle izvedenega miličniškega akcionerja? »Ja, dovoljenja res niste imeli …« Niti približno vam ne mislim začeti razlagati, zakaj je bilo prav tole z dovoljenjem eden bolj nesramnih nategov, kar sem jim kdaj imel čast prisostvovati … »Takole bom rekel: zelo bi bil presenečen, če bi bil kdo zares kaznovan. Po mojem je šlo tu prej za preventivno popisovanje, če bi kasneje dejansko prišlo do kakšnih izgredov, da bi imeli policisti lažje delo.«