Prav nič ne bi bila presenečena, če bi otroci, ki se v teh dneh šele učijo govoriti, namesto besed mama ali ata najprej spregovorili: »Patria!« To je namreč zagotovo beseda, ki jo je v teh dneh mogoče največkrat slišati. Zgodba je zapletena kot pravljica o jari kači in steklem polžu, moj stari pa ne bi bil moj stari, če ne bi po svoje pogruntal, kje je finta. Vse izvira iz bivšega sistema. Tako mi je vsaj zadnjič razložil. »Nekdanji režim je ukinil klasične gimnazije, kjer je bila latinščina globoko spoštovan in zahteven predmet. Današnji mladci, ki niso bili deležni prave izobrazbe, o njej nimajo pojma, zato zadeve zlahka zamešajo. Patria latinsko pomeni domovina. Patria mea pa MOJA DOMOVINA. Nepoučenemu je to povsem isto. In so mladci zmotno mislili, da gre za nakup artikla PARTIA MEA in da bo ob nakupu profitirala moja domovina, v resnici pa gre za PATRIO in bo od tega največ imela neka druga domovina,« mi je zadnjič pojasnjeval. »To, da so kupovali, je dejstvo in me niti ne zanima, zakaj. Rada bi le vedela, kje so potem te podkupnine ali kakor koli jim že hočemo reči!« vprašam. »Zdaj pridemo do bistva. Provizije so v orožarskih poslih povsem običajna zadeva. Posrednik dobi svoj delež in mirna Bosna. Tako je povsod. Zaradi nepoznavanja latinščine pa je zdaj zmešnjava. Naši so menili, da kupujejo znamko Patria mea, proizvajalec pa je bil prepričan, da prodaja Patrio, tako je nakazal sredstva na napačen račun posrednika. Evo, tu je ves problem!« Težko rečem, da razumem, a naj mu bo. Ampak nekaj mi kljub temu ni jasno.