Tako kot se je zadnja štiri leta ukvarjala predvsem s promocijo same sebe, se je zdaj osredotočila na vladni sektor, ki ga zastopa. Prvih sto dni se je trudila, da za smernice ameriške zunanje politike niso vedeli le v Pekingu in Bagdadu, temveč tudi v Des Moinesu in Kansas Cityu. Kako prepričati povprečnega Američana, za katerega je Bosna ena izmed držav ekvatorialne Afrike in ki meni, da gre vsaj petnajst odstotkov državnega proračuna State Departmentu (v resnici dobi le enega), da šteje tudi zunanja politika? Verjetno bo tudi medenih tednov enkrat konec, Madeleine Albright je tip človeka, ki si z lahkoto nakoplje številne sovražnike. Poleg tega je mesto državne sekretarke najlažja tarča kritik - predvsem tistih, ki niso dovolj zrele, da bi lahko letele na predsednika. Toda v tem trenutku je Albrightova, globoko spoštovana, vplivna in strah vzbujajoča, visoko in trdno v sedlu. Na teden prejme povprečno 2700 pisem, skoraj polovico več kot predhodnik Warren Christopher. Zdi se, kot da je lahko na vsaj treh krajih hkrati. Na začetku mandata je v desetih dneh obiskala devet svetovnih prestolnic in se pozneje vsak teden udeleževala najmanj treh dogodkov v domovini: baseballskih tekem, televizijskih showov - poskakujoč od Larryja Kinga na CBS, ABC in nazaj - in slovesnosti ob podelitvi diplom na prestižnih ameriških univerzah.