Na povsem drugi ravni pa je nenehno konfliktno soočanje v zvezi s katoliško cerkvijo. Tu je razlika med slovensko in drugimi demokracijami še bolj nazorna. V vseh zahodnoevropskih demokracijah ima cerkev glede na državo svoje določeno mesto. Četudi spori niso povsem odpravljeni, pa je dokaj jasno, kje so meje, v katerih je mogoče postavljati določena vprašanja, ki pa po navadi ne rušijo doseženega družbenega konsenza. Zato cerkev praviloma ne nastopa v osrednjih političnih konfliktih in se vsaj neposredno ne meša v odnose med strankami. To, da pri nas cerkev nastopa malodane na isti ravni s političnimi strankami, je morda razložljivo s tem, da se skuša dogovoriti za svoj kar najbolj vplivni status v družbi. Razložljivost takega nastopanja pa ne pomeni hkrati opravičila za konflikte, ki jih naša cerkev sproža. Tako denimo cerkev v svoji težnji po pridobitvi znatnega premoženja v obliki gozdov samo sebe prikazuje kot v vseh časih skrbnico slovenskega narodiča. Zato bi se spričo njene neslavne vloge v drugi svetovni vojni moralo spremeniti razumevanje zgodovine, kar seveda opogumlja eksponente poraženega slovenskega fašizma in zgodovinski spopad, ki bi moral biti že zdavnaj pozabljen, se vedno znova reciklira in globoko razdvaja politične sile ter javno mnenje. Cerkev potemtakem svoje upravičene ali neupravičene premoženjske zahteve, ki pa so glede na obstoječi denacionalizacijski zakon postavljive, premešča na raven zapoznelega ideološkega konflikta, preko ideologije pa praktično vpliva na stranke, ki se temu vplivu ne upajo upirati. Taka konfliktnost za našo demokracijo gotovo ni "produktivna".