Pesni že skoraj vsak. Gospa Mojca Luštrek pa ni ena od mnogih, ampak je nekaj posebnega, vsaj zame. Tako kot ona hodim tudi sam rad v hribe. Več je skal, več je strmine, lepše mi je. Če je prestrmo, pa me morajo navezati, čeprav fizično delo opravim sam. Še težje, pravzaprav nemogoče pa mi je zapisati verze, ki bi se rimali, ki bi se rimali tako lepo, kot pri gospe Mojci. V pesniški zbirki z naslovom Gora je moja muza, ki jo je avtorica izdala v samozaložbi, je zapisala vse svoje misli, doživetja, občutenja na planinskih poteh, vse svoje želje in načrte, ki jih je kovala v dolini za pot v gore. Spominja se razgledov z gorskih vrhov, občuduje jutranjo zoro in večerno zarjo, opozarja na hlad in toplino kamnitih sten ter občuduje gosko cvetje. Spominja se izletov na nekatere gorske vršace, kot so Storžič, Stenar, Matajur, Krn, Kobariški Stol ter na sprehode po Smrekovcu in Pohorju ter drugod. Opeva prijateljstvo med ljudmi in z gorami ter nas spominja na nevarnosti v gorah. Objavila je tudi pesem, posvečeno Pavletu Kozjeku Ledeni stolp hladnó molči, le včasih v drobu mu zastoka, ko sredi zvezdnate noči zlovešče mrzli piš zajoka. Nanesel veter je opast, da izpod belega oboka, ne vidi se globoka past, pod njim potuhnjena razpoka. V globino zdrsnil je korak, za njim ni ne sledi ne zvoka. Pomník edini je serak, in hrepenenje, oporoka. Na koncu knjige je objavila svoj (ne Franceta Prešerna) Sonetni venec, v katerem je še enkrat združila vse misli iz celotne knjige. Tudi večina drugih pesmi je zapisanih v sonetni obliki, kar bralcu, vsaj meni, vzbudi praznično vzdušje, združeno z glasbo in lepoto. Ciril Velkovrh