Zares, kolikor s pomočjo blaginje služimo človeku kot takemu in ne blaginji sami oziroma (kar je enako) blaginji le določenega kroga ljudi (npr. državljanov EU ali državljanov teh in ne toliko onih držav članic), je stremljenje k blaginji plemenito. Ta resnica sekularne etike najde svojo potrditev tudi v teološki. “Časnim dobrinam se kdo more celo zahvaliti, da je pravičen; takole je vendar pisano o časnem imetju: lačen sem bil in ste mi dali jesti. Ne služi torej zemeljskim stvarem, vendar jih tudi ne imej za sovražnika.” (C. Jeruzalemski). V svojem bistvu je torej ideja o EU kot gibalu blaginje naše dobe gotovo plemenita. A dejstvo je, da je njena ekonomska politika, kot jo poznamo danes, hkrati še ujeta v globoke pasti.