o naj bi pripomoglo k drugi svetovni vojni, po kateri so očetje današnje EU slednjo utemeljili v skupnem prizadevanju za blaginjo, ki naj bi odtlej temeljila na ekonomskem sodelovanju namesto tekmovanju. Takšna združitev ideje blaginje in miru je postala gibalo Evropske skupnosti. Zares, kolikor s pomočjo blaginje služimo človeku kot takemu in ne blaginji sami oziroma (kar je enako) blaginji le določenega kroga ljudi (npr. državljanov EU ali državljanov teh in ne toliko onih držav članic), je stremljenje k blaginji plemenito. Ta resnica sekularne etike najde svojo potrditev tudi v teološki. “Časnim dobrinam se kdo more celo zahvaliti, da je pravičen; takole je vendar pisano o časnem imetju: lačen sem bil in ste mi dali jesti. Ne služi torej zemeljskim stvarem, vendar jih tudi ne imej za sovražnika.” (C. Jeruzalemski). V svojem bistvu je torej ideja o EU kot gibalu blaginje naše dobe gotovo plemenita. A dejstvo je, da je njena ekonomska politika, kot jo poznamo danes, hkrati še ujeta v globoke pasti. Zgolj trije primeri v ponazoritev. Prvič. Kljub relativni blaginji v EU je njena ekonomska politika še vedno bolj ali manj usmerjena k cilju lastne superiornosti in v temelju vsaj za zdaj še ni zastavljena dovolj široko, da bi vodila k človeku kot takemu. O tem pričajo vsakodnevna dejstva, kot so valovi tujcev, ki se v čolnih in splavih zaman podajajo proti mejam EU, medtem ko ta prek varovanja svoje ekonomske politike le viša in utrjuje obrambne zidove. Kolikor evropska politika ne bo definirala svoje prihodnje vloge tako, da bi ta segla dlje od stremljenja k superiornosti lastnega gospodarstva in blaginje svojih državljanov, bo kljub plemenitim namenom v idejo EU vsadila seme ničvrednosti. Izpopolnjen vsebinski temelj in mejo evropski dolgoročni politiki na tem področju lahko določi le evropska ustava ali pogodba, a dejstvo je, da novi dokument, ki prihaja, še ne bo vseboval prav nič takega. Drugič. Znan je problem “Evrope dveh hitrosti”, ki bi neizogibno nastal, če bi se nekatere države članice odločile nadgraditi integracijo in njeno ekonomsko politiko, medtem ko bi druge tvorile manj tesno povezavo članic. Do takšnega dogovora vendarle ni prišlo, a nevarnost Evrope več hitrosti preži tudi v sedanjem stanju. Dejstvo je, da obstoječa ekoDEMOKRACIJA · 37/XII · 13. september 2007