Zbudila sem se s strašnim glavobolom. Nisem bila čisto prepričana, ali je zaradi sangrije ali zaradi Andraža. Groza, saj sem spila le malo tiste uboge sangrije. Jaz samo povoham alkohol, pa imam že mačka. Hvala bogu. Verjetno me je glava bolela zaradi Andraža. Ura je bila osem in ob osmih je moj mož ponavadi že v službi. Ob tej misli sem se kljub glavobolu zadovoljno pretegnila na postelji. Le kam to vodi, da se že po nekaj letih zakona zjutraj raje zbudiš sam? Zakonsko življenje sem si drugače predstavljala. Le zakaj je tako težko uskladiti mnenja dveh ljudi? Pravi čudež je, da je petim milijardam ljudem na zemlji vsaj približno znosno živeti drug ob drugem. Kar zgrozila sem se, ko sem pomislila, da bi bilo lahko še mnogo huje. Ampak jaz danes nimam službe in to je čudovito. Naenkrat se je zraven mene nekaj premaknilo. Tako sem se ustrašila, da sem skoraj zakričala. Bil je seveda Andraž. Še enkrat sem preverila, koliko je ura. Kazalci so kazali pet čez osem. Nisem vedela, ali naj ga zbudim ali ne. Nikoli se mu ne dogaja, da bi zaspal službo, zato sem bila prepričana, da se to tudi tokrat ni zgodilo. Ali pač? Vedela sem, da bom seveda kriva jaz, če je zaspal. »Andraž!« sem poklicala. »Kaj nimaš službe?!« Nekaj je zagodrnjal. »Kaj nimaš službe?!« Odneslo ga je kvišku kot s katapulta. Prestrašeno in zmedeno me je pogledal: »Kaj se dogaja?!« »Služba?!« »Kaj, kaj? Koliko je ura?« »Čez osem.« Nekaj trenutkov je zgubljeno sedel na postelji in mežikal v svetlobo. Prav prisrčen se mi je zdel. Preplavili so me že skoraj pozabljeni občutki, potlačena čustva so privrela na dan. Zaželela sem si, da bi me stisnil k sebi. »Kaj pa noriš?!« je nato zanergal. »Sestanek imam šele ob enajstih. Pusti me spati!« Padel je vznak in vzdihoval in se živčno prekladal. Spet sem naredila napako, v glavi me je začelo še bolj kljuvati. Vstal je. Na obrazu je imel zopet tisti izraz razvajenega, tečnega mulca, ki so mu vzeli liziko. Stal je sredi sobe, v razvlečeni pižami, in se praskal ter čohal po mednožju. Pravzaprav je bil prav smešen če bi ga gledala po televiziji, bi se morala na glas zakrohotati. A bil je pred mano, z vso svojo nejevoljo, zato mi ni bilo do smeha. »Kaj pa paničariš?! A si čisto zmešana?! Me nisi mogla malo bolj nežno zbuditi?!« me je nahrulil mežikaje in oddrsal iz sobe. Postala sem popolnoma brezvoljna. Andraž se je kmalu vrnil nazaj v posteljo. Zleknil se je in se zopet živčno premetaval. Tudi jaz sem poskušala nazaj zaspati, niti toliko se mi ni dalo vstati, da bi vzela tableto proti glavobolu. Vsakič ko sem že skoraj potonila v sen, se je Andraž obrnil, me butnil in predramil. Če bi jaz njega takole budila, bi me verjetno vrgel s postelje in bi morala spati na tleh. Ko mi je uspelo že dokaj globoko pasti v spanec, me je zbudila tipajoča roka, ki se je plazila po meni. Preiskujoče je šaril po mojem telesu in sploh mi ni bilo prijetno. »Glava me boli.« »A nisi mogla najti kakšnega bolj domiselnega izgovora?« je Andraž zamomljal v blazino. »Mene tudi. Saj ne rabiš glave, po tem te bo pa minilo.« Zvalil se je k meni in napadel mojo joško. »Cel mesec sva v celibatu in ti se ravno danes spomniš, da bi izvajal zakonske dolžnosti.« »Se morava mar prej zmeniti? Se moram najaviti? Moram napisati prošnjo?« »Nobene nežnosti ni več med nama.« »Evo ti nežnosti.« »To ščipanje in iskanje luknje ni nežnost.« »Kaj pa, če bi ti meni kdaj podarila kaj nežnosti?!« »Andraž, res me neznosno glava boli. Kaj pa, če bi se malo objela in stisnila, kot včasih?« »Ne morem se objemati in stiskati, če mi stoji.« Andraž se je prevalil na svojo stran postelje. Nekaj časa je bolščal v strop. »Glava jo boli. Lahko bi se malo potrudila. Pa čisto si se zapustila. Tele tvoje ogromne gate, ki si jih verjetno podedovala po babici, in raztrgana spalna srajca. V temle nisi nič kaj privlačna.« »Če imam pa bolne ledvice. Bi rad, da si čisto uničim ledvice, medtem ko se gola zviram po postelji? Ti pa se boš tako in tako, ko se priklatiš v posteljo, obrnil stran in zasmrčal.« »Ženska mora svojega moža malo stimulirati, če noče, da si ta drugje najde, česar doma ne dobi. Ti si čisto frigidna.« Njegove besede so me globoko zbodle v srce. Frigidna, mi je odmevalo v glavi. Šlo mi je na jok. »Saj imaš tudi ti neugledno, razvlečeno pižamo na sebi,« sem rekla užaljeno. »Saj si mi jo ti kupila.« Kar naenkrat sem začutila, da sem blazno osamljena. Zazdelo se mi je, da poleg mene leži tujec. Vstal je in oddrsal iz sobe. Odšla sem po tableto. Bila sem prazna. Pred vrati stranišča sem prisluhnila. Sploh ne vem zakaj, nič nisem razmišljala, kar nagonsko sem se ustavila tam. Slišala sem: šlak šlak šlak. Kar nekaj časa je potreboval, da se je prikazal iz stranišča. Jaz sem med tem skuhala kavo. Da bi vsaj nekaj naredila za svojega moža. Frigidna, mi je še vedno odmevalo v glavi. Bolelo me je. Beseda me je pekla v duši. Sem res? Manjka mi nežnosti seks zame ni neka potreba, kot je potreba recimo uriniranje. Andraž se je usedel na svojo stran mize pred skodelico kave in odprl časopis. Kot v kakšnem slabem filmu. »Kaj boš jedel?«