Borčić svojo najmočnejšo grafično zgodbo ustvari s školjko in zdi se, da ob njej najbolj zasije njegova notranjost disciplina, želja po raziskovanju in dognanju, njegova umirjenost, pretehtanost in svojevrstna odmaknjenost od vsega, kar brbota v zunanjem svetu, umetniškem in navadnem. Školjki posveti celo desetletje globokega tiska v času med letoma 1970 in 1980. V njegovem ateljeju so bile nizke škatle, polne školjk, ki jih je sam nabiral po obali, in tistih, ki so mu jih pošiljali sorodniki, prijatelji ali popolni neznanci, ki so vedeli, s čim se ukvarja. Morda je školjka nezavedno vstopila vanj že takrat, ko je v Komiži na Visu ustvarjal morske motive. Posebnost iz tistega obdobja, ko je imel atelje v Komiži, od tam je bil njegov oče, je zgodba o ukrepih tedanje jugoslovanske vojske, ki je gospodovala na Visu. Borčić je moral na izpostavi ljudske milice dobiti dokument, na katerem je pisalo: Dozvoljava se Bogdanu Borčiću, da slikova po Komiži, al' da ne bude na ni jednoj slici pozadine.