iz Verone sodeluje pri nastajanju grafik, zlasti globokega tiska (jedkanica, akvatinta, carborundum), z mnogimi italijanskimi in tujimi umetniki. Sedaj dela največ z italijanskimi transavantgardisti, med njimi s Sandrom Chio, tako za italijanski kot tuji trg. V veronskem studiu dela od leta 1972. Grafika je danes v rahli krizi, predvsem z mlajšimi je težje delati, ker se tehnika bolj navezuje na klasično slikarstvo, vendar so zdaj aktualne nove tehnike z uporabo materialov, kot jih poprej ni bilo. Tako ima sodobna grafika zelo nizko naklado, je skoraj unikat, saj gre za dodelavo, zanimiv eksperiment, ki se spreminja. Pri transavantgardistih in njihovi grafiki gre za problem razširjanja del med one, ki jih sicer poznajo, a si ne morejo privoščiti nakupa slik. Po principu: kolikor bolj je umetnik znan, večji smisel ima tiskanje njihovih grafik. Cena grafike je taka, kot če bi unikat delili s številom natisov listov. Najbolj popularna je grafika tistih umetnikov, katerih cene slik so najvišje. Ne smemo pa pozabiti, da gre za grafiko kot poseben jezik, za drug svet, bližji risbi kot sliki. O galeristih je pripomnil, da niso nikoli zadovoljni, o krizi pa, da se bolj dotika ekonomije kot umetnostnega trga in zbirateljstva: kriza je problem ubogih, ne pa bogatih zbiralcev umetnin.