pogled in ga usmerita v tla, ker nikoli ne veš…Tam na Kosu je iz oči starcev žarela taka modrost, da je bilo kar hudo, in smo v tistih, lahko samo sekundo ali dve dolgih soočenjih prebirali drug drugega in ocenjevali, ugibali, se igrali, da je bilo veselje. V umetnostnozgodovinske znamenitosti otoka se nisva spuščala, ker je z mulcem to malo težko. Medtem ko je spal v avtu – brez skrbi, v globoki senci z vsemi štirimi vrati na stežaj odprtimi – sva si z Jano izmenično ogledala le Hipokratov vrt, ki je sicer nova zadeva, postavljena v spomin na očeta medicine Hipokrata, ki je živel na otoku, in nekaj ruševin iz različnih zgodovinskih obdobij, kadarkoli pa sva zabredla malo s poti, sva kmalu naletela na bunker oziroma nekaj, kar je spominjalo na novodobno vojsko. To je bilo res malo sitno. V mestu Kos so me bolj kot stare palače, trdnjava, cerkve in minareti, česar ni manjkalo in je bilo lepo, prevzela drevesa. Velika, zdrava in močna drevesa različnih vrst, od evkaliptov in ogromnih palm do npr. Hipokratove platane, ki velja za eno od