Na prvi pogled se zdi projekt popolne prenove ježiškega nogometnega kolektiva, ki je bil v preteklosti vedno v globoki senci uspešnejših ljubljanskih klubov Olimpije, Slovana, Svobode in tako dalje, na odlični poti do uspeha. Toda zgolj na prvi pogled. Slednji odkriva predvsem preprosta športna dejstva: Interblock je v dveh letih dvakrat osvojil pokalno lovoriko, lani slavil v superpokalu in premierno nastopil tudi v evropskih pokalih. Statistika, ki bi jo večina klubov iz deželice na sončni strani Alp pograbila z obema rokama. Tudi začrtana vizija, v kateri je na prvem mestu selitev na prenovljeni bežigrajski štadion, daje slutiti, da bi se lahko uspehi na zelenici nadaljevali. Toda ali je res vse tako zelo lepo in s soncem obsijano? Tudi o tem ima bržkone vsak svoje mnenje, brez kančka dvoma pa je ogromno takih, ki so prepričani, da današnji Interblock ni to, kar je imel Pečečnik v mislih leta 2006, ko se je polastil tedanjega Jakopičevega Factorja z Ježice. Magnat iz Šmarce brez dvoma ni pričakoval, da se bo njegov klub praktično v vsaki sezoni boril za obstanek, da bodo ogromni finančni vložki v igralski kader praktično vrženi čez okno, da bo njegov projekt pritegnil številne pijavke, da mu bodo metali polena pod noge, da bo imelo ime Interblock v mislih nekaterih negativen prizvok, da v treh letih s prodajo vstopnic ne bo zaslužil praktično niti evra in da bo njegov klub klub brez navijačev. Tisti, ki se pridejo na tribune zgolj pokazat, ker mislijo, da bodo zaradi tega bolj priljubljeni oziroma imajo od obiskovanja tekem celo koristi, pač ne sodijo v kategorijo pravih navijačev. Da slednjih Interblock nima, je seveda razumljivo. Od Ježice jih ni mogel prevzeti, saj jih tudi slednja ni imela, lastni bazen pa se polni zelo počasi. V nogometu pač ogromno pomeni tudi tradicija, ki pa jo Pečečnikov kolektiv preprosto še ne more imeti. Jo bo pa skupaj z navijači morda imel nekoč, če se bo pot navzgor seveda nadaljevala. Zmage, lovorike, uspehi s seboj prinesejo vse.