Pa vendar, bilo je lepo in mrzlo jutro, oblaki so se že obarvali s škrlatno jutranjo barvo in vse je bilo tako spokojno. A vseeno je bilo v ozračju med nama čutiti napetost. Nisem ji mogla dolgo gledati v oči, počutila sem se kot odpadnik, krivec za vse hudo. Prepričevala, slepila sem se z mislijo, da ni tako hudo, kot se zdi. Bala sem si priznati, da sem zagrešila nekaj, za kar sem vedno trdila, da ne bom - če je tako, kaj potem sploh še pomeni moja beseda?! In to je povzročalo pekoči občutek v srcu. A ona se je kljub temu smehljala, kot da se ni zgodilo nič posebnega. In zaradi tega mi je bilo še huje, ker sem vedela, da trpi, da se pod nasmejanim obrazom skriva bridka bolečina, ki reže v dušo globoke brazde. Začela sem se opravičevati. Najprej sebi, nato njej in v mislih sem prepričevala še celi svet, da mi je res žal.