Cesta se je začela vzpenjati, kobila pa je upočasnila korake. Bil je zadnji čas, da spregovori, očetu odkrito pove, ne glede na posledice, ki bodo sledile. Tako je bodril samega sebe. »Oče, obrnite kobilo in peljiva se nazaj domov. Jaz ne morem na oglede k nevesti, ki ste mi jo vi izbrali. Moja nevesta je že dolgo izbrana v mojem srcu in že pričakuje mojega otroka, vašega vnuka.« Oče je z nenavadno močjo potegnil vajeti in obrnil kobilo, da se je voz v trenutku premaknil za sto osemdeset stopinj, in v diru odpeljal nazaj domov. Izstopila sta in povešenih glav brez besed drug za drugim odšla v hišo. Družina je prestrašena zrla v oba, ker je slutila, da je nekaj hudo narobe, ker sta se tako hitro in mračnih obrazov vrnila domov. Še preden sta se preoblekla, še preden sta utegnila sesti, še preden se je očetova jeza polegla, je oče bled kot smrt stopil k sinu. Jasno se je videlo, da je njuno razmerje moči močno neizenačeno. Toda očeta je varovala četrta božja zapoved, spoštuj očeta in mater, ki je otrok, če hoče sebi in svojim potomcem dobro, ne sme prelomiti. Oče, visoke suhljate postave, osivel in zguban starček, ki so ga življenjske moči že zapuščale, nasproti njega pa sin, močan kot hrast, da bi Bohor prestavil, poln življenja, na višku moči, z veliko ljubeznijo in hrepenenjem v srcu. Stala sta s povešenimi rokami, njuna pogleda sta se hladno srečala. Oče ga je vprašal: »France, zakaj mi nisi tega povedal, še preden sva se podala na pot? Zakaj si me ponižal in osmešil pred domačo in nevestino družino?« Stegnil je trepetajočo desnico in hotel primazati krepko zaušnico neposlušnemu sinu. Sin je bliskovito prestregel očetovo roko z obema rokama, zgrabil očeta za suhljati, zgarani roki: »Ne, oče, tepli me pa ne boste več, prestar sem in preveč sem pregaral na tem gruntu. Tega si nisem zaslužil.« Oče je trdo in odločno odgovoril: »Tu sem jaz gospodar in bo tako, kot bom jaz odločil. Zato, ker si to storil, ne boš nikoli gospodar in dedič na moji zemlji. In ker si prelomil četrto božjo zapoved, te bodo do smrti tuja vrata tepla po petah.« Kot da je strela treščila v hišo. Občutek nekega nenavadnega stanja je obšel očeta, sina in vse v hiši. Materi so polzele solze grenkobe po upadlem licu, vendar ni smela ničesar reči. Naslednjo nedeljo se je oče odpeljal v Raihenburg k starejšemu sinu Matiji in ga pregovoril, da je pustil službo oskrbnika na grajskem posestvu in prišel domov, kjer mu je bilo obljubljeno mesto gospodarja. Nesojeni gospodar Franče pa je izpolnil obljubo svoji izvoljeni ljubezni, zapustil očeta in mater in se z njo poročil. Živela sta v najemniškem mlinu v dolini. Ni jima manjkalo kruha, imela sta ga toliko, da sta ga delila otrokom, ki so hodili mimo v šolo, a svojega doma nista imela. Zato sta zelo trpela, trpel pa je tudi ponos njunih sinov in hčera, ki bi bili rajši v svojem domu kot v tuji hiši. Otroci so se izučili in zapustili najemniški dom. Umrla je žena, mama. Oče se je na starost preselil k hčerki in zetu, ki sta ga oskrbovala. Umrl je v »tuji« hiši, da so se izpolnile očetove besede »in do smrti te bodo tuja vrata tolkla po petah«. Justina Strašek GLAS Tema iz črno pobarvanega porcelana, le nekaj bledih zvezd krasi nebo, iz gozda se razlega skovikanje sove, bela postelja iz marcipana. Zvenenje besed spreminja v ritem glas, ki mi poljublja razžarjen obraz, prihaja iz magme zemlje in teče kakor reka skozi mene. Potapljam se v medu sanj, ne oziram se na spokojnost noči, slišim glas, ki ga ognjeni zublji srkajo vase, in govori o rdečih vrtnicah, rožmarinu in sivki. GORIŠ V pregreho zavite misli, postlane na ozarah strasti, gad se prebuja v tebi, goriš, z rutinskimi kretnjami božaš ženo, tvoja suha usta so žejna ljubice. Misel na njo ti prikliče slino v usta, požene ti kri do vrelišča, obraz potapljaš v blazino, ne v topel vrelec njenih dlani, in goriš, goriš z visokim plamenom. ODJEZDIL SI NA BELEM VRANCU Vrtnice so že zdavnaj osule svoje cvetove. Iz mračnega blodnjaka mojih črnih sanj si vstal, poljubljal si se z zemljo, valovi, skalami, oblaki, izginil si z vetrom, oblečen v sloj srebrnih kapljic rose. Bil si moj zlati oblak nikdar potešenega hrepenenja, moj beli golob na modrini neba, moj črni vitez na belem vrancu. Snežinke se kot beli lačni insekti lovijo po zraku. Tvoje žametne oči so bile morje, v katerem sem se potopila, tvoje ustnice vrč, iz katerega sem se napila, bil si sonce v najglobljih brazdah mojega imena. Izginil si kot bel metulj v zadnjih julijskih dneh. Z vetrom si odjezdil na belem vrancu in pustil, da poljubljam tvojo dušo. SAMA V vetru odpada zlato rumeno listje, narava umira v dihu jeseni, v daljavi tulijo osamljeni volkovi, kopljem se v samoti, sem kot zavrženo jabolko. Vidim tvoj obraz, ki mu veter mrši lase, obletavajo te prve dežne kaplje, odhajaš, čutim, da si moj bolj kot kdaj koli. Hočem te ustaviti z objemi deroče lave.