V novi zbirki pa kljub naslovu (»Filozofija«) prejšnji racionalnejši jezik večinoma preplavljajo siloviti pljuski metafor in nejasne simbolike. Zato je ta zbirka nenavadno (in nenadno) dokaj hermetična. Štirje pesniki prepajajo Krstičevo poezijo, njeno vizionarsko ali preko-simbolično iskanje bivanjskega bistva, tako učinkovito, da v štiri poglavja razdeljene pesmi stilno, motivno in po duhu dejansko zvenijo lorcovsko ali traklovsko, vendar ne prisiljeno. Le skoncentrirajo izražanje prejšnje Krstičeve tematike; to je predvsem »ontologija« poezije in pesnika, razmerje med smrtnim pesnikom in nesmrtno pesmijo, med večnostjo in nerazumljivo minljivostjo. Govorica mrtvih, plamneči pepel, na način doživljanja nečesa istega in ključnega teče skoz lirski jaz (»Čudno zveste pesmi,/ pepel iz žare!/ Ta najbolj čudna knjiga/ plapolajočih besed«). Tako je tudi lirski jaz sam skrajno izpostavljen v mejni prostor med mrtvost in živost. Usojeno smrtno živost vsakega bitja večkrat izriše simbolična podoba psa: ta ima svobodo iskanja in nesvobodo svoje začasnosti: v »Ungarettijevem poglavju« je pripet na »neskončno dolgo verigo«, v »Traklovem« ciklu je umorjenec. Vendar se v »Lorcovem poglavju« smrtnikova beseda tudi »trga z verige smrti«. Pesemsko oblikovana beseda zajema le v pesmi izrazljiv »šum molka«, skrivnostno bistvo, duha ali dušo za videzom, ki je minljivost ne more načeti. Zato je tudi pesnik »neumrljiv z odprtimi ranami«: poezija ga prepaja s skrivnostnim bistvom, posreduje mu vednost - kot bog. Ker je sredstvo osmislitve; ker je absolut: »Dragi/ moj prijatelj,/ poezija/ je vse, besede,/ nesmrtne besede so naši cilji;/ rodile so se iz večnosti/ te čiste modrine/ globokega miru/ / Kadar je v tej/ podobi neskončni treščim/ ob dno,/ se moja duša razpne/ kot velikanska rumena perut.« Četudi poezija vzbuja grozo (saj vendar nastaja v traklovski zavesti »netopirja praznine«), četudi se spušča v človekovo vrtoglavico kot rabljena sekira, je izginjanje jaza v besedi: predano. Predano je pesemskemu sugeriranju bistva sveta, napeti ambivalenci obešencev in nežnega šumenja vej, smrti in spokoja: »V krvi udarijo skupaj kaplje/ in druga za drugo ugašajo./ /.../ Plamen glasbo razvije,/ roka na ramenu modrino ziblje.« To močno vsebinsko napetost ob elipsah, refrenih, vzklikih ali orakeljskemu tonu govora najbolj ustvarja sopostavljanje metafor, t. i. absolutna metaforika, ki le asociira občutje, razpoloženje, stvar ali pojav iz sveta. S svojo nenavadnostjo ustvarja novo spoznavnost pojavov, subjektivni uvid »bistva«, o tem ni dvoma. Vendar ta nenadni hermetični postopek pesnjenja nemalokrat vzbuja vtis, da ga pesem (še) ne obvlada, da učinkuje bolj s spoznavno razsežnostjo kot pa kompleksno umetniško - kar je že od simbolizma naprej stalna »nevarnost« preosvobojenih besednih pomenov. V teh primerih pesem učinkuje bolj s posameznim verzom ali kitico kot v svoji celoti. So pa v zbirki tudi pesmi (Luna, Slutnja, Brazde ...) - največkrat krajše ali s kratkim verzom - kjer sopostavljanje metaforičnih fragmentov uspe tako, da niti malo ne zaostaja za štirimi velikimi navdihovalci zbirke. Alkimija, četudi jezikovna, je pač nepredvidljiv proces.