Lahko razložim tudi drugače. Kot veste, je naš linearni um, naše dojemanje sveta, pogojeno na ta način, da vidimo svet v treh dimenzijah, čas pa zaznavamo linearno kot čas, ki teče iz preteklosti preko sedanjosti v prihodnost. To je t. i. tridimenzionalno dojemanje sveta in linearno občutenje časa. Vendar kozmos ni le tridimenzionalen in še manj časovno linearen, in vsakdo, ki harmonizira obe polovici možganov, začne v sebi zaznavati neko umirjenost, v kateri začuti raztezanje preko teh meja, v sebi začuti vedno globlji mir in s tem mirom se poveča zaznavnost vseh čutil, tudi sluha. Ko se ta zaznavnost sluha razširi, zaznamo v sebi zvoke, za katere lahko po domače rečemo, da niso po naši pameti, niso zgolj racionalnega nastanka, ampak skozi nas teče zvok, ki ni pogojen zgolj z našim linearno-tridimenzionalnim razumevanjem. Ljudje transcendentalnost v svojem miru, ki ga vzpostavljajo tudi z raznimi meditacijskimi tehnikami, zaznavajo kot širitev v kozmos. In zvok je širjenje v kozmos, je okno v večdimenzionalni svet, ki nas obdaja. Na ta način pa širimo svoje zaznave in zaznavamo v transcendentalno izkušnjo zvoka onkraj naše sicer običajne zamejenosti.