Dr. Horvat izhaja iz luteranskega ruralnega območja Prekmurja. "Poznali smo Miklavža, toda ker mi luterani nimamo svetnikov, smo se v šoli svojim katoliškim sošolcem, ki so o njem vedeli cele zgodbe, smejali, češ, ali res vse to verjamejo." Toda za vsakim Miklavžem se le mora skrivati zgodba. "Sam sem si predstavljal, da živi v globokem gozdu - in ker že prihaja iz tako čudnih krajev, so z njim lahko še bolj čudna bitja, hudiči. Najzgodnejši spomin nanj mi sega v drugo, tretje leto. Pri luteranih je manj otrok, tudi jaz sem bil edinec. Doma v Brezovcih pri Puconcih smo bile tri, štiri takšne maloštevilne družine bolj povezane in so starši skupaj pripravili obhod. Sosed z globokim glasom je bil Miklavž, vendar mi je zelo zgodaj postal sumljiv: preveč je vedel, kaj sem zadnje dni ušpičil. Skril sem se pod posteljo in od tam so me izbezali hudiči." Kar za štiriletnika ni prijetno. "Še posebno ne, če so hudiči vaški lumpi!" Pa darila? "Mi smo zelo racionalni ljudje, torej je prinesel nove čevlje, pulover..." Tudi igrače? "Kmečki otroci smo bili, zato smo imeli dovolj živih igrač. Vendar je bil tiste dni v Murski Soboti znan Miklavžev sejem in pred časom sem doma odkril še nekaj igrač od takrat: glinene piščali, kičaste ptičke v gnezdu... Mame so se domenile med seboj, tako da je ena od njih šla nakupit za vse."